Vrhunec poletja je tu in v včerajšnjem vročem večeru smo lahko spoznali glasbo, ki je vsaj tako nepredvidljiva kot naše vreme - mirna in spokojna, pa divja in razburkana in pogosto tudi takšna, ko negotovo gledaš naokoli, saj nisi povsem prepričan, kaj te čaka v naslednjih minutah.
Distango torej in tango nuevo, pri nas nepoznano in žal redko slišano. Mogoče bo bolje že drugo leto, ko bo bržkone izšla njihova prva plošča, kombinacija avtorske glasbe in glasbe Astorja Piazzolle in jim bodo, vsaj tako upajmo, prisluhnile tudi večje množice.
Ali če opišem z mislijo, ki jo je izrekel gostitelj večera Jure Longyka: "Seme rojeva nove sadove!".
Distango imajo zagotovo že sedaj dovolj poslušalcev in oboževalcev, vsaj tistih, ki jim je nekaj več do zahtevnejše glasbe, kjer do izraza ne pride improvizacija, temveč morajo glasbeniki še kako dobro poznati note, svoja glasbila in glasbenike, s katerimi so obdani.
Seveda pa ... izvrstni glasbeniki, ki so v skupini združeni, svojega poslanstva v glasbi ne bi našli, če mu ne bi mogli dodati neke lastne note. Zato ne gre zgolj za slepo igranje po notah, temveč vsak član doda košček ali kos sebe in svoje vizije glasbe, ki jo vsi obožujejo in s takšnim veseljem igrajo.
Povejmo še, da je tango nuevo ena podzvrsti tanga, ki pa ni toliko namenjen plesu kot izvorni tango, temveč gre za glasbo koncertnih dvoran in snemalnih studiev.
Zame, ki nisem navdušen plesalec oziroma sploh nikakršen plesalec, je to seveda odlično. Še toliko bolje pa zato, ker je tango nuevo, vsaj v izvedbi Distango, glasba, ob kateri se vam naježijo dlake (v pozitivnem smislu seveda) in ki vas pritegne k poslušanju do samega konca oziroma do zanje note.
Kot pred časom bom tudi tokrat zapisal, da o tangu in tangu nuevu nimam nikakršnega pojma in da ga kot takšnega ne morem soditi ali ocenjevati. Včerajšnji koncert bom tako strnil kot ljubitelj glasbe, ki je v poznih večernih urah užival ob dobri uri izvrstne glasbe.
Že prva skladba je nakazala, v čem bomo lahko uživali - v sijajni prepletenosti instrumentov, kjer bo večino ritma nosil in vzdrževal klavir, podprt s kontrabasom in kitaro, predvsem harmonika in violina pa se bosta izmenjevali v čutnih solo prehodih.
Po prvih skladbah sem najbolj pogrešal tisto, kar za tango nuevo ni preveč značilno, vokal namreč. Prepričljiv glas, ženski ali moški, ki bi zaokrožil čutno podobo glasbe.
Moje tihe želje so bile kmalu uslišane gostja, sicer violinistka Polona Udovič se je v skladbi Maria de Buenos Aires predstavila z vokalom in povsem opravičila moja pričakovanja. Glasba zares zaživi v še dodatni dimenziji in podobi, saj prepričljiv vokal še poveča dramatičnost in čutne drhtljaje glasbe.
Takoj zatem je sledila skladba Tangedia, klasičen tango, v kateri je skupina dokazala, kako buren in čustveno nabit je tisti klasični tango, še posebej divja je bila violina Balinta Perjesija ob sijajni spremljavi, kjer je glavno vlogo znova nosila harmonika Marka Hatlaka.
V skladbi Milonga de Angel ("milonga" je sicer počasnejša in nekoliko bolj melanholična inačica tanga) sta se znova predstavila dva zanimiva gosta.
Za bobne je sedel Uroš Buh, ki je nekdaj bobnal pri novogoriških jugonostalgičnih rockerjih Zaklonišče prepeva, zdaj pa si v izjemno čast šteje igranje s tako dovršenimi in šolanimi glasbeniki, kot so ti, ki združujejo delo v skupini Distango.
Na violino pa je z vso strastjo in občutkom bolečine v glasbi igrala Mojca Križnič, ki je z glasbo povedala ogromno, več kot bi lahko povedala s tisoč besedami.
Predstavljen je bil tudi sedmi festival Alter art, ki se bo petnajstega in šestnajstega avgusta odvijal v idrijskem klubu Swenak in kjer bo nastopala tudi skupina oziroma kulturno umetniška združba Hidrogliste. V tej skupini sodeluje tudi harmonikar Marko Hatlak, njihov tihi vodja pa je bivši basist Kuzel Dule Moravec, ki prebira pesmi, prozo in je uradni politkomisar skupine. Skupino sestavljajo še štirje člani, vsak poseben na svoj način.
Tomaž Kosmač, eden od članov Hidroglist, je ob spremljavi harmonike (sicer Bachova skladba) predstavil odlomek iz svoje nastajajoče knjige z delovnim naslovom Jezus, ki predstavlja novo vizijo Svetega pisma. Pesem, ko angel Gabrijel pride k Mariji, je bila zelo neposredna in nadvse zanimiva, hm na televiziji bi si zaslužila zlovešči trikotnik, če jo je slišal kak duhovnik, bomo že v naslednjih dneh brali in poslušali o skrunjenju katoliške vere. Bila je izvirna, bila je duhovita, zanimiva in, recimo temu "žmohtna". Odprite oči in ušesa!
Sledila je še ena posebnost: Balada o norcu, v kateri se je kot pevka predstavila TV voditeljica, igralka in šansonjerka Lara Jankovič.
Sijajna interpretacija z mogočnim vokalom in brezhibno instrumentalno spremljavo.
V skladbi I've seen that face before je za bobne znova sedel Uroš Buh, odigrali pa so eno najhitrejših skladb večera, kjer je do priložnosti za dokazovanje prišel kontrabasist Witold Moszynski, ki je dokazal, da ni v skupini kar tako, na lepe oči. Izvrstno?
Imeli smo tudi priložnost izvedeti nekaj več o instrumentu bandoneo, ki ga je proslavil Astor Piazzolla.
Gre pravzaprav za manjšo izvedbo harmonike, ki nima tipk, temveč zgolj gumbke in je bila sprva namenjena igranju v cerkvenih obredih kot nadomestilo orgel. Vse skupaj je potem odšlo v povsem drugo smer in instrument je postal najbolj priljubljeno sredstvo zabave v argentinskih bordelih, vse dokler ga ni v neslutene višave ponesel prav Astor Piazzolla.
Marko Hatlak, nesporni mojster harmonike, na bandoneo ni še nikdar igral, obenem pa je v svoji skupini tudi želel uporabljati klasično koncertno harmoniko in že s tem ustvariti drugačnost in raznolikost v primerjavi z izvedbami mojstra Piazzolle.
Zaključna skladba večera nosi naslov Concierto, gre pa za kar deset minut dolgo mojstrovino, v kateri je predstavljena vsa silna raznolikost tanga oziroma tanga nuevo.
Vsa silna čustva, ki so bila nekaj časa skrita in malce potuhnjena, pa so se nato stopnjevala do veličastnega izbruha in se potem znova počasi umirjala.
Odlično!
Tango nuevo je glasba, ki ne bo všeč vsakomur in nikoli ne bo na vrhovih lestvic popularnosti, v srcih nekoliko bolj zahtevnih ljubiteljev in poslušalcev glasbe pa bo zapisana kot ena najbolj zanimivih in nepredvidljivih.
Tango nuevo pač ni le nekaj akordov in vedno isti ritem, temveč gre za zapletene zgradbe in prehode, ki vam ne pustijo dihati in počivati. V glavi se vam začnejo prikazovati različne slike iz Argentine ali katere druge države, kjer srce in čustva vedno nadvladajo nad razumom in zavestnim.
Če imate priložnost, si Distango oglejte v živo. Naužijte se enkratne glasbe!
Do prihodnjič?
