Tokrat vam predstavljamo knjigo, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Karantanija. Roman Jernej bi lahko poimenovali družbeni roman, saj je njegova naslovna tema iskanje osebne identitete v družbi mnogoterih možnosti. Sliši se znano, ne? Junak je enkrat divji žurer, spet drugič neozdravljeni gigolo, spet tretjič obupan mladenič, ki se zaljubi v napačno lepotico ob vsem tem pa uživa v samozagledanih ritualih in hkrati obsoja seksistično in nasilno slovensko družbo.
Glavni junak je Nejc in ne Jernej, kakor bi lahko zmotno sklepali, obkrožajo pa ga prijatelji Piksi, Saks, Lepi in Dimitri, ki jih prvič srečamo na "havba" partiju nekje ob slovenski obali.
Mladci, imajo jih nekaj čez dvajset, se zapijajo ob buteljkah Cabernet Sauvignona, ki jo zadimi obredna smotka, vse skupaj pa spremlja ?modna? glasba iz avtomobilskih zvočnikov.
Naslednji prizor- zapor.
V zameno za varščino glavni junak spremlja enainštiridesetletno Margerito (poceni pizza ali koktejl?) na zaključek festivalske zabave, kjer se cedita šampanjec in kaviar. Epilog- erotične igrice v zakulisju.
Nejc se giblje v dokaj različnih družabnih krogih, sam sebe predstavlja kot urejenega mladca brez posebnih težav, a z izrazitimi hedonističnimi nagnenji in razvitim moralnim imperativom. Z izostrenim očesom opazuje odnose med moškim in žensko; objokano mlado punco na pločniku tolaži mama- vzrok- objesten in nečuteč fant, ki ji da ?dvojko? tako, da ji v fris zabriše kovanec v vrednosti 2 sit. Naključje? Nejc ugotavlja, da je slovenska družba tipično šovinistična, nestrpna in nasilna. V tej zgodbi zmagujejo pravzaprav ženske, ki so se izgubile v vrtincu čustev in se odločile, da začnejo svojo pot, na novo.
Moški, mladi mladci, so izgubljeni hedonisti, ki se ?vikend zapijajo? in masturbirajo preko lezbičnih čvekalnic. Moški se izgubljajo v vrtincu samozadostnosti, toaletnih vodic, peelingov, krem, perilu znanih blagovnih znamk, koktejlih, kemičnih omamah in destruktivnem obnašanju.
Roman je napisan tekoče in v mladostniškem slengu, uporablja e-mail jezik ( ti e-majli so tudi eden zabavnejših delov romana) in je kar se da ažuren ( zanimiv je pogosto uporabljen Siddhartin pridevnik eboran, v smislu, Kaj je eboran?)
Na ironičen način opisuje slovensko družbo ter pri tem uporabi kritični filter. Uporablja notranji monolog kot vrhovni dialog med junakom in zunanjim svetom. Vendar v množici vseh opisov oseb in krajev ter dogodkov vse prevečkrat skrene na trhla tla. Sicer zanimive domislice mladega avtorja Jerneja Kovača so všečne a vse prej kot učinkovite. Opisi glavnih oseb so puhli in površinski, vse teče ob robu in brez prave medsebojne povezave, brez konsistence, če izvzamemo redke bistroumne pripombe.
Sodobni roman dopušča vse, ni moralnih zadržkov, zato ne vem, zakaj pisatelj ni šel globlje, v samo srž slovenske samozagledane bolezni, v perverzije ki malokdaj skrenejo na površje, da zabolijo, ko so tako resnične, da komaj verjameš. Tako pa Jernej pohaja po obrobju resničnosti, ne zabije se globlje v razbolelo bit slovenskega mladostniškega iskanja. Ne ve, ali bi ostal na rejverskem partiju ali stekel k ljubljeni deklici, obenem pa sanja o goveji juhi predrage stare mame in nostalgično želi, da se starša ne bi več prepirala.
Roman, ki ga zaznamuje iskanje je nastajal pod delavnim naslovom www.nemskiovcar.si
Zakaj? Res ne vem odgovora. Bo že res, da smo v postmodernem stanju, malce več drznosti pa bi si le lahko privoščili, četudi gre le za mladostniški roman, ki ga beremo na plaži.
Sicer pogumno dejanje mladega avtorja 27-letnega Izolana, ki trenutno študira kot podiplomski abonent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Fotografijo na naslovnici, flyer, ki vabi na partije (čeprav to ni glavni point romana)je prispevala mlada Ptujčanka Mimi Antolovič.