Razmere so bile odlične. Oktober. Sobota. Turobno vlažen večer, ki kliče po mračnjaškem, s kozarcem vina obarvanem svetobolju.
Manj posrečena je bila izbira lokacije. Hala Tivoli je resda institucija kot sam nastopajoči, a zaradi že pregovorne neakustičnosti manj priljubljena med izkušenimi obiskovalci koncertov. In tudi veliki Moz, roko na srce, že nekaj časa ne polni stadionov. Tako smo se namesto v napolnjeni srednje veliki dvorani znašli v razpolovljeni Hali - brez “fan pita”, brez deljenih tribun in z “VIP sekcijo”, ki je obsegala nekaj z varnostnim trakom označenih tribunskih vrst. Hja.
A vendar. Ko se končajo (žanrsko malce nelogično zloženi) ogrevalni spoti z glasbeniki in pesmimi, ki jih Mozzer najbolj čisla, in ugasnejo luči, se atmosfera v hipu naelektri. Prve vrste nemudoma zrastejo za en seženj rok, ki navdušeno pozdravlja njega, Stevena Patricka Morrisseya, ki nas ob uvodnih taktih Suedeheada nagovori z “Ljubljana, šivjo šivjo šivjo!” Sledi premišljena, dobro uro in pol trajajoča setlista, ki aktualno World Peace is None of Your Business prepleta z največjimi hiti in najbolj očitajočimi primerki svojega bogatega repertoarja, ki obsega 11 solo albumov. “Očitajočimi” primerki? Naj pojasnim - Morrissey v svojem odrskem nastopu ne dramatizira le fizično (od teatralnega vrtenja mikrofonskega kabla pa do zaključnega topless momenta), ampak predvsem s svojo poezijo, ki pred našimi očmi in ušesi neusmiljeno reže v neprijetne teme kot so vojne, osamljenost, družbene razlike, policijsko nasilje … in seveda mesojedstvo. Drža neposrednega dežurnega kritika ga seveda dela čudovito tarčo (lahkotnejših) medijev, kar pa skozi 30-letno glasbeno kariero ni omajalo kritiško priznanega statusa izvrstnega tekstopisca, ki neutrudno analizira vse, kar nas dela ljudi.
S spremljavo tako uigrane (in uniformirane) petčlanske ameriške skupine kot video projekcije nam je Moz v močnih kitarskih ritmih podal svoje svetovne nazore, med interpretacijami pa sta po izvedbi in teatralnosti zagotovo najbolj izstopala smithsovski Meat is Murder in The Queen is Dead. Prvo so namreč spremljali grafični prizori obdelave živali v klavnicah in na ribiških barkah, kar je Moz doživeto podložil s čustvenim vzklikom: “What will ever make you care?”, zaključno skladbo pa smo preživeli kar v družbi Njenega veličanstva, ki je v fotomontaži pokazala iztegnjena sredinca.
“So this is how I live my life,” nam je Morrissey samozavestno sporočil med postopnim odstiranjem plasti. Ko je na koncu prav nič metaforično odstranil še zadnjo in za nekaj trenutkov obstal pred nami zgoraj brez, je bilo jasno - o kaki utrujenosti in dolgčasu še zdaleč ni govora. Še kdaj!
