Hound Dog je okoli desete ure zvečer, ko naj bi se koncert že odvijal, kraljeval s polpraznim prostorom. Veseli december je terjal svojo terjatev - bogata izbira in eden osnovnih fizikalnih zakonov, ki onemogoča prisotnost na več kot enem kraju hkrati, nekaj pa jih je pred klubsko blagajno tudi obrnilo hrbet zaradi postavljene cene.
Ampak - tistih tristo in nekaj je od enajste do ene ure zvečer uživalo in poplesavalo ob Jinxih. Že okoli desete so nam pogledi radovedno špegali proti zakulisju, kamor so nosili pizza priboljške in pirovske steklenice.
Okoli enajste in po "akademski" uri zamude, so prvi pravi zvoki začeli polniti šišenske prostore. Sledili so priboljški iz zadnje plate, niso manjkali že znani in na izust zapeti komadi iz plat Pompeiin Second hand.
Dokaz, da publika ljubi Jinxe se je prevesil v rajanje šele v drugi polovici koncerta, ko je nesporni favorit občinstva, komad Tamo, gdje je sve po mom, pripeljal plesalce in pevce iz publike v delirij, ter v dveh bisih na koncu dveurne predstave dokončno zadovoljil kruha in iger lačno občinstvo.
Pevka Yaya je prestregla največ navdušenja med moškim občinstvom, ženske smo le pritrdile, da modelki glasu, karizme in stasa ne manjka. Koncert, ki se je od tistega v Križankah razlikoval predvsem po svojem klubskem karakterju je vsekakor zadovoljil pričakovanja publike.Gladko so šli v ušesa "kubismo" zvoki in melosi trobente ter saksofona.
Dejstvo, da ljudi ni bilo veliko, je pripomoglo k večji cirkulaciji atomov na parterju, manj pa k glasbeni ne(za)vednosti potencialne publike. Vprašanje, ki se ponuja kot na dlani - bi ljubljanska publika zmogla napolniti kino Šiška ob večjem glasbenem dogodku?
Foto: em3r10.com
