Kako si kdo predstavlja Boga, sploh ni pomembno. Celo ni važno, ali si ga predstavlja. Če pa govorimo o "bogu house glasbe", si vsak lahko nariše podobo. Vsaj zvočno. Konec osemdesetih let Amerika ni imela dovolj svoje, predvsem pa svoje nove, glasbe. Evropa in Kanada pa niti z novostmi nista obetali kvantnega preskoka.
Vizijo svojega zvoka in vsem povsem novega pa je iz zmesi diska, soula ter newyorške klubske glasbe, z dodajanjem in vklaplanjem raznolikih zvočnih efektov s skoraj nadzvočno hitrostjo rojeval Frankie Knuckles. Chicaški klub Warehouse je dobil dodatno vrednost, rodil je zvrst, ki ji je posodil del imena, house. Nesporni oče priljubljene elektronske glasbene zvrsti, temnopolti Frankie, je nadaljeval v svojem stilu in nas osvojil s svojo produkcijo, remiksi in nenazadnje s svojim setom ekstatičnih užitkov v petek preteklega tedna v "Ambasadi" na Obali.
Sozvočje užitkov, tempa in energije. Glasba hitrih obratov, zmernih nihanj in sprememb, prepoznavni ritmi, telesa seksi gibov in željna množica; skupni količnik petkove noči v Ambasadi Gavioli. Ritmi valovanja tršega housea so klonili pod remiksi prepoznavnih vokalnih ritmov, ki so se tiho ovijali okoli seksi zvočnih učinkov izstopajočih instrumentov, saksofona in afriških bobnov. Zvoki med ljudmi z nežnimi seksapilnimi gibi so polnili prostor in skoraj preglasili barve, ki so še stopnjevale tempo.
Delček Amerike, ki jo je imel vsak v nas, delček iz vseh in vsakega leta posebej, ko je Frankie Knuckles hotel povedati več, boljše, močneje, hitreje, in vsi ti drobci sestavljeni v popolno celoto, ki ne le navdušuje, temveč tudi zadovoljuje. Pretok vibracij skozi leta izkušenj, leta sodelovanja, leta ustvarjanja, leta poslušanja občinstva v odgovoru na vse to, so pripeljala v ekstazo užitkov še tako kritično uho. Ker se val, ki nas je udaril s prvim setom ni polegel do jutra! Če se vsako uro ne bi povzpel malo višje, malo stran od happy ritmov in se oddaljil ravno toliko, da smo še vedno vedeli, da je z nami, bi tok zvoka tekel kontinuirano vse do poznega jutra in bi se ustavil v nas samih mnogo kasneje, kot je zadnji takt predvidel house guru, ki ni komercialen proizvod družbe.
Producent in didžej, ki še vedno rojeva naslednjike in spremljevalce nas je napolnil, zasičil in prevzel lahkotno, globoko, z užitki. Enakomeren tempo z ločnico tršega ritma, ki se je hitro spojila z novim nastavkom za zvoke, ki smo jih osvajali s hitrostjo, kot da so že večkrat slišani. Zvočna podoba, ki se je ne da orisati z besedami, ki bi ji dale globino, ker jo je potrebno doživeti in začutiti. In kot je rekel sam didžej, pozitivne vibracije, ki jih dobiš od popolnih tujcev so največja slava, ki jo prinese nastop. In to je le segment tega, kar je on poslal med nas in kar se je stopnjevalo do naslade.
Mezzanine je s trance vibracijami polnil Crazy Lemon, ki je ujel ritem house floora. Pretok in naboj sta se čutila skozi steklo in tekla po koži v notranjost z vedno večjo hitrostjo. A ko si se ujel v mrežo housea, se niti sam nisi hotel več rešiti. Večer, ki je upravičil ime, naslov in sloves, če je vse to sploh potrebno upravičiti. V soboto bi lahko nadaljevali v Hamburgu, a val še dolgo ni popustil, saj je bilo morje ekstatičnih užitkov dodobra vzvalovano.
