Zoran Predin je s svojo kitaro (in popolnoma nepotrebno projekcijo v ozadju) ljubljansko Dramo napolnil s pesmimi, ki jih, vsaj tistih v prvem delu nastopa, ne bi takoj povezali s koncertom srebrnolasega Štajerca. Prazna v zadnjih vrstah in zaspana na začetku, se je dvorana zbudila šele nekje v drugi polovici večera.
Kompozicija izmenjujočih se skladb in kratkih pripovedi iz Predinove mladosti je večer spremenila v en velik uvod nedeljske zgodbe za lahko noč. Med pripovedovanjem o »Francu s stekleno oko«, »poraščeni titovki«, Marjanu Kralju in minulih prijateljstvih je preprijemal akorde naslednje skladbe, presenetil s francoskim šansonom Georgesa Moustakija in se po aplavzih še dvakrat vrnil na oder.
Začel je z otožno Žalostno, zaključil s preverjenimi (in) Zarjavelimi trobentami, vmes pa pisal pisma (Naša Lidija je pri vojakih), opeval Štajerce (S totega konca), prosil (Čakaj me) in pihal na dušo (Lepa, ko ti pride). Mogoče ne najbolj pričakovane, vendar v celoto prijetno vpete, so bile še Stari vojak, Vaterpolisti, Pod poraščeno Titovko...
Pričakovala bi, da bodo debele stene starega gledališča ljudem preprečile drenjanje iz dvorane, vendar je prvo mesto v vrsti za plašč včasih pomembnejše od prijetnega izvena zadnjih tonov. In če imaš to (ne)srečo, da pristaneš med zadnjimi, lahko mimogrede slišiš še kritiko na račun repertoarja, ki da, bojda, »ni bil tako … vredu«. Jaz pa mislim, da je cinizem pač vedno manj cenjen.
