Če vam je všeč nažiganje kitar, ampak nimate izrecne želje, da bi vrat gurali pet ur na dan, se vam na koncertu Guitar Wolf zna zgodit, da vas Seiji zvleče na oder, vam v roke porine svojo kitaro in vas prisili v javno jammanje z bendom.
V petek se je večer odvijal nepričakovano: line-up je bil pravzaprav edina stvar, ki mi ni šla v račun.
Twin Arrows, ki bi morali nastopiti kasneje v večeru, so organizatorji premaknili na začetek, takoj po domačih NeSeBat, kar je nekoliko porušilo osebna pričakovanja. Kompozicijsko sem se torej morala soočiti z nenavadano razporeditvijo blues in trdega garažnega rocka, ki ji je očitno botrovala razpoznavnost bendov. To seveda ne pomeni, da se nisem pustila prepričat v žur.
FV je festival, ki nima stalnega naslova: pred leti je v Kino Šiška pripeljal Jona Spencerja in Heavy Trash, lani so ga prestavili v Menzo pri Koritu, letos pa je gostoval na še manjšem odru Channel Zera. Kar je razumljivo, saj bi nas vseh okoli dvajset pristašev roknrola težko stlačili v kako večjo dvorano.
Lahko bi rekla, da je šlo za random upad na random koncert: zvezde večera so bili Guitar Wolf, ki na japonski sceni svirajo že od leta 1987. So šli v korak z zahodno kulturo in se polotili surovega pristopa k hard rocku – slog frizure, motoristična odprava in mrtvo hladen angažma pravzaprav niso nič posebno relevantnega, a pripomorejo k uspešnemu performansu – da se vsaj ustvarja vtis, da smo obtičali nekje v 70., ko je bil punk še živ in smo verjeli, da je glasba kaj drugega kot monopol ameriške propagande. Ne me prijet za besedo, ampak ob vsem tem stari bluserji zvodenijo v figure ljudi, ki so vstali otopeli in zmedeni od delovne mize, da bi zaigrali o nezvestih ženskah na težko prislužene kitare.
V Chanell Zero je za svežino hotela poskrbet v povprečju razmeroma kratka ustvarjalna doba bendov, a so se jo trudili prekrivat z dokazovanjem več desetletne tradicije v šoli rocka.
My Buddy Moose so skupina iz Rijeke. Trenutno zavzeto koncertirajo po Evropi: od Liverpoola do Splita so poželi same pohvale za svoj žanrsko razgiban repertoar, Hrvatje pa jih štejejo za ene boljših domačih ustvarjalcev. Pred njimi so oder ogrevali vrhniški Ride On – po skromnem mnenju daleč prekašajo nekoliko zvodenel vtis prej omenjenih. Presenečenje večera so bili francoski Twin Arrows, s prepoznavno močnim vokalom, energijo in samosvojo interpretacijo, kakršno srečam očitno le ob redkih prilikah.
Večer je bil naporno festivalski, Metelkova pa (na srečo) polna dogajanja: v Menzi so se izživljali (in si žile rezali) slovenski poetje, pri Mariči so počitnikovali s free jazzom za starejše občane. Mladinski sekciji na prizorišču je tako ali tako šlo za isto kot generacijam pred nami: sex, drugs & rock'n'roll.
