Po zanimivem in zelo prijetnem intervjuju z Bengtom Lagerbergom, bobnarjem skupine The Cardigans sva z TheD jem brzinsko odrvela na eno hitro pivo, da naju malo pomiri, ker naju je čakal še dogodek, zaradi katerega sva sploh pristala na Kodeljevem: The Cardigans - v živo!!!
Seveda, kot se spodobi za vse koncerte se je tudi ta začel z rahlo zamudo, pa vendar so se dokaj kmalu na oder primajali The Soundtrack Of Our Lives. Švedski bend, ki pa so upravičeno pustili pregovorno hladno, ljubljansko (slovensko) publiko popolnoma skulirano, kajti s svojim psihadeličnim, zmešanim rockom so bili milo rečeno dolgočasni in ravno tu jim je spodeltelo v edini funkciji, ki jih predskupine sploh imajo: da dvignejo temperaturo pred glavnim bendom.
Po rahlo nezanimivi predstavi The Soundtrack Of Our Lives je publika že nestrpno stopicljala in od osebka do osebka je že švigal besen pogled v stilu, "spet so me nategnl", pri tistih bolj optimističnih pa "a se bo že začel'?". Vso skupaj smo jih dočakali malo čez deveto, ko so v spremljavi divjih luči in uvodne glasbe bombastično uleteli na oder.
Nina se je elegantno sprehodila do mikrofona in šov se je začel, čeravno ne prepolna dvorana je ponorela. Dobro uigrani in usklajeni Cardigansi so šibali od pesmi do pesmi in pri tem predstavili skoraj celoten album Gran Turismo. Seveda niso pozabili odigrati tudi njihovih največjih hitov: Love fool, Erase/Rewind, My favorite game in Rise and Shine, ob katerih je ljudstvo začelo uživaško plesati. Čeravno so bili brez Magnusa (basista in ustanovnega člana skupine) in so igrali z nadomestnim basistom, se vse to sploh ni opazilo. Peter (kitarist in tudi ustanovni član) je skozi dokazoval, kar naprej vztrajno ponavlja: da njegove korenine izhajao iz metala, čeprav je slemanje, skakanje in udrihanje po kitari za pop-rock bend kitarista rahlo nevmesno. Klaviaturist in pomožni kitarist Lasse je menjal med klaviaturami in kitaro, odvisno pač od potreb aranžmaja komada. Prav tako je bil suveren Bengtov nastop. Tudi Nina, čeravno se je opazilo da ima rahle probleme z glasom, je prepričjivo odpela svoj del. Omeniti je treba pa, da z zahvalami ni bila precej radodarna, ker so šle skoraj vse nekako takole:
"Thanks." Le enkrat (mogoče dvakrat) se ji je zazdelo, da si publika zasluži več v stilu:
"Thank you very much.".
V bistvu je edina pripombica, ki jo imam občutek, da je bil koncert rahlo prekratek, čeravno smo doživeli dva dodatka in standarden konec s pesmijo Black Sabbathov, Sabbath Bloody Sabbath. Po drugi strani (in po besedah bobnarja Bengta) pa je njihova standardna minutaža tam okoli 90 minut. Na koncu smo dvorano kljub vsemu zapuščali z občutkom "Jaaaa, to je to. hočem šeeee!!!" Torej organizatorij koncertov, kaj še čakate. Publika željno čaka...
