Plesno gibalna predstava, pod zvezdami na trgu, ki vase vsrka vsak trenutek mimoidočega pogleda, bo Kokon vzdržal poglede, se bo mogel zliti z arhitekturo prostora, mu bo veter pihal v hrbet, bodo plesalci zaupali množici naključno mimoidočih, ki obstanejo med vajo le zato, ker se na trgu nekaj dogaja! Jim bo dano zopet povedati njihovo zgodbo, ki jo do tega dne ostajala v varnem okrilju gledališča? Zanje je to poseben izziv, ne vedo še kakšen, pa vendar, čaka jih novo doživetje.
Dvorni trg je bil zapolnjen. Od kod se ja vzelo toliko ljudi? Začeli so. Oviti v Kokone, pokriti s svilo, so se odpeljali v predstavo. Vsak gib in premik v novo gibanje je bil bližje publiki, njihova pozornost ali nepozornost ne spremeni dejstva, da bodo plesali v vsej njihovi polnosti. Diagonala lirične zgodbe dlani, skupna zgodba počasnega odhajanja v junakov spomin iz let potovanj na Japonsko, njen solo vrtenja, prispodoba v hitro osmično rotiranje sviloprejke v zapredek, ki je skrivnost.
V ozadju se sliši ženski glas v kitajščini, polen ljubezni, hrepenenja, topline in žalosti. Na tem potovanju sta se srečala. Vse to se je plesalo na Dvornem Trgu. Ljudje so obstali in jim sledili molče, s smehom, pozorni?
Nastopi scena z Murvo. Kratka Srečkova lekcija o bogatsvu in koristi tega drevesa, ki mu habitus lahko oblikujemo po mili volji, lahko pa se z njim tudi stuširamo, drugače pa je hrana gosenic sviloprejk. Še kakšno vprašanje? Ne! Ta monolog ljudi preseneti, Srečo zopet ni dobil tako željenega vprašanja!
Murva postane samurajevo orožje, ki ljubezni cesarjeve priležnice do tujca ne sme dopustiti. V magičnem trikotniku si ona omisli kopel zanj, dve plesalki, dragocena jajčeca svilioprejk ostanejo na njunih telesih, kot pečat njunim dotikom, ki jih pravzaprav nikoli ni bilo. Vso popotovanje kultur skozi čas, ponese orientalski solo med sanjami, ki jih odpleše prva plesalka in jih druga odsanja v neustavljivem smehu.
Kokon napolni par, iz njegovega okrilja nosita novo posvetilo in zgodi se čudež, nebo se okopa v snegu, igra kuglic preplete usodo novi zgodbi, prične se novo potovanje v isti smeri, vendar napolnjeno z novim upanjem. Spomin je močnejši od razuma, ujet v brezčasnosti igre, ki zaradi njune ljubezni kaznuje otroka, ki nosi ljubezensko pismo, s smrtjo. Načelnost v teh krajih je v času vojne neizprosna.On to težko razume. Vrne se domov. Tam ga čaka ljubeče bitje, ženska, ki v vsej tej zgodbi svojemu moškemu stoji z ljubeznijo v dlani vedno ob strani. Brez vprašanj, brez zahtev po odgovorih. Ljubil jo je in ona je to vedela.
Vsi trije zastanejo v svileni obleki, ki ji je veter naredil krinolino, obnemijo in podelijo skrivnost zapredka zdaj in tukaj s publiko. Oder se je umiril. Krinolina je spuhtela. Luč ugasnila.Predstave je konec. Še aplavz in poklon. Množica jih prikliče nazaj, večkrat, očitno navdušena. Plesalci vedo, da je bila predstava dobra in občutek je polen.
Spanec je bil to noč posebno sladek.
Impresija izpod odra na Dvornem Trgu 30. 6. , 22.30.-23.10.
Avtorica: Nataša Tovirac,
Ustvarjalci in izvajalci: Srečo Blas, Lea Menard, Nataša Tovirac,
Scenografija: Jerneja Šunič, Kostumografija: MatejaBenedetti, Glasba: Goran Završnik, Lučno oblikovanje: Jaka Šimenc
Maska: Barbara Žgalin.
Nora Pan
