Konvencija satirov ali Satyricon v Kinu Šiška

V četrtek 5.12.2013 se je v ljubljanskem Kinu Šiška zadržala mrzla severna fronta, ki je s seboj prinesla veliko črnine, želene blackmetalskega glasbenega nanosa norveških Satyricon, tajvanskih Chthonic in domačih Condemnatio Cristi.

Condemnatio Cristi so še relativno neuveljavljena in mlad banda, ki še išče svojo izrazno metodologijo znotraj death in black metala ter simfonične filmske podlage. Fante sem že nekajkrat videl na odru in lahko rečem, da redko kdaj vidiš tako profesionalnost in nastopaško premišljenost pri tako mlademu bendu. Kaže, da imajo vizijo, ki jo uveljavljajo z vsakim nastopom, naj gre za lokalne klubske nastope pred prijatelji ali pa za enkratno priložnost odpiranja odra za svetovne težkokategornike. Dejstvo, da so obsojeni v dvorano kljub zgodnji uri pritegnili kar lepo število zainteresiranih dušic, dokazuje, da imajo potencial in so pripravljeni na večje priložnosti.

Chthonic je bend, ki ga preprosto ne pričakuješ. Skupina »meter-pa-ćevap« velikih Tajcev in Tajke nadoknadi višinsko manko z energičnim in brezkompromisnim nastopom, ki je pritegnil v dvorano kar veliko skupino poslušalcev. S tajsko folklorno glasbo in mitologijo obogaten nastop, ki je vključeval tudi uporabo tradicionalnega glasbila »erhu«, človeka ne pusti hladnega. Odziv je bil temu primerno malo bolj ogret, kot kasneje, ko je zavel ledeni norveški veter. Vsekakor vredno ogleda in morda tudi nadaljnjega prisluha. Vrhunec nastopa: vokalistov komentar, da ga naše pivo spominja na tajskega. Ugh... say what? Tišina v dvorani. Čeprav mišljeno popolnoma dobronamerno, je bilo jasno, da je Freddy na nek način užalil pričujočo publiko, ki stavi na kakovost lastnega piva. Da je bila zadeva avtorju tega poročila seveda neizmerno ironična, lahko sklepate po članku o ljubljanskem festivalu piva

Satyricon. Hecne so te spremembe v glasbeni usmeritvi benda. Satyricon so z izidom prelomnega albuma Now, Diabolical svoje oboževalce pošteno razjezili s svojim minimalističnim, skoraj pankerskim pristopom in šablonsko ponovljivo strukturo komadov, ki so tako, kako nezlovešče, spominjali na MTV-jevske hite. Kar so naredili, je preprosto poenostaviti black metal, ga obrezati vseh nepotrebnih slojev corpsepainta in ga privesti do minimalne izrazne oblike, ki še lahko uspešno (pa verjetno ravno zaradi tega) prevede primarne občutke, ki nas v svoji surovosti lahko pošteno presunejo. Ob poslušanju skladb iz Now, Diabolical in kasnejšega The Age of Nero si človek ustvari določeno vizijo benda, kot ga želi videti na odru, in pričakuje točno določeno glasbeno vizualno manifestacijo občutkov, ki jih je podoživel ob poslušanju glasbe. Koncert v Kinu Šiška je ta pričakovanja obrnil na glavo. Vajen ogleda osamljene dvojice na odru, je bil prvi očitek, da je bilo na odru čisto preveč članov. Sila enostavni, a učinkoviti rifi so se tako izgubljali v (sicer čisto človeško) nesimultanosti igranja tistega, kar bi bolje delovalo s pol manj inštrumenti. V bistvu samo z dvema – bobnom in kitaro, kot je bilo prvotno zastavljeno. Občutek izrazne intimnosti do kosti okrnjene dvojice je zamenjala večslojna izumetničenost, ki je v svoji želji po perfekciji izgubila bistvo. Poslušajoč novi izdelek Saytricon je lahko razumeti četrtkov nastop (ki je v tem smislu zvesto sledil glasbeni izraznosti, določeni na albumu), pa če se to še tako tepe z lastnim doživljanjem glasbe. In tukaj pridemo do v uvodu omenjenega heca: band, ki si je s svojo radikalno spremembo leta 2006 razočaral celotno bazo oboževalcev ter si prislužil zanimanje in točke pri pišočemu te reportaže, si je s ponovno spremembo v drugo smer verjetno prislužil točke pri bazi oboževalcev starejšega materiala, ampak posledično razočaral mene. Poteza, ki sem jo cenil, se je ironično obrnila proti meni.

To nikakor ne pomeni, da koncert Satyricon ni vreden ogleda. Si pa dovolim napisati, da bi minimalistični nastop (kot ga izvaja bosanski punker Damir Avdić) veliko bolj pristal bendu, ki se je s svojo ostro prekinitvijo blackmetalskega izročila pred 7 leti ustvaril edinstven premik v žanru, prepotrebnem sprememb.