Krik, Skat in Big Foot Mama. Če vas zanima, kako je bilo, berite naprej!
Krik so se kot najmlajši in zaenkrat najslabše poznani na oder odpravili prvi. Izključno moški kvartet, ki pa je slabo uro na odru izkoristil po najboljših možnih močeh. Dokaj klasična rock postava z bobnarjem, basistom, kitaristom (ki je bil nekajkrat tudi pevec) in klasičnim pevcem, ki se je rad usedel za klaviature.
Avtorskih skladb niso igrali (tudi, če ji že imajo), temveč so že ob njihovem nastopu številčno občinstvo razveseljevali in dodobra ogreli s priredbami Adija Smolarja, The Yardbirds, Creedence Clearwater Revival, Green Day in še nekaterih drugih.
Preprost rock'n'roll, zasnovan predvsem na kitari in pa prepričljivem vokalu enega ali drugega pevca. In v primeru, da bo skupini uspelo ustvariti tako prepričljive avtorske skladbe, kot so njihove priredbe, jih zagotovo čaka še zelo svetla in dolga pot po prostranstvih slovenske glasbene scene.
Kaj hitro so se za njimi zvrstili ljubljenci domačega občinstva Skat. Pred njimi pa izredno težka naloga - prvi koncert s tremi novimi člani in povrh vsega prvi koncert po dobrem letu dni. Vendar ne gre več za mlade in neizkušene glasbenike, ki bi se kar tako ustrašili pritiska zahtevnega in že zelo razigranega občinstva.
Že ob uvodni instrumentalni skladbi so člani skupine pokazali obilo svojega znanja, pevka Maja Drljepan pa je z erotičnimi gibi telesa pokazala, da je več kot konkurenčna vsaki slovenski pevski boginji. Vendarle ... obstaja razlika med njo in ostalimi pevkami. Maja nima le telesa in zapeljivih gibov, krasi jo predvsem izjemen glas, s katerim je sposobna peti v zelo različnih legah.
V uri svojega nastopa so odigrali večino skladb s pravkar izdanega prvenca Nasedla ladja, kot večjo zanimivost pa lahko omenim predvsem zanimivo priredbo skladbe Bolj bogat, ki jo je Maja odpela le ob spremljavi klaviatur.
In če nove Skat primerjam s starimi Skat, prav veliko razlik ni moč najti. Novi bobnar Aleš sicer ni na ravni prejšnjega stalnega bobnarja, a zvočna slika zato ni nič manj bogata. Basist Niko je na oder vnesel mnogo več gibanja (v mnogih potezah je spominjal na basista Metallice Roberta Trujilla).
Klaviaturistka Neža se je trudila tako z igranjem ko tudi s petjem spremljevalnim vokalom, pri čemer je bila pri petju manj uspešno, saj se spremljevalnih vokalov pravzaprav ni slišalo. Klaviature so nekatere skladbe prijetno začinile, drugod pa so bile nekoliko odveč. O Roku in Primožu, obeh kitaristih, ne gre izgubljati besed, prav tako pa tudi ne o Maji, ki bo v letu dni skoraj zagotovo postala ena najbolj prepoznavnih osebnosti slovenske glasbe.
In to se bo, upajmo, zgodilo tudi s Skat. Prave konkurence zaradi zelo posebnega vokala in izredno dinamične in energične glasbe pravzaprav niti nimajo. Take skupine pa je potrebno sprejeti z odprtimi rokami.
Nato pa je sledil absolutni vrhunec večera ... Big Foot Mama. Potem, ko jih je zapustil Miha Guštin, so jih mnogi že odpisali. A namesto Mihe je v skupino prišel Zoran Čalić (Majke, Holder), v začetku poletja so odigrali dvanajst koncertov, v začetku tega meseca so izdali retrospekitven CD s preprostim naslovom Big Foot Mama (oceno lahko pričakujete v naslednjih dneh) in znova zaorali po slovenskih odrih.
In prav neverjetno je, kako zelo so bili pogrešani oziroma kako zelo so bili pogrešani. Občinstvo je bilo od otvoritvene Mala nimfomanka (si predstavljate ta bombastičen začetek) pa do zaključne Rola se, ki je iz kakih tisoč odmevala še nekaj minut po zaključku, visoko v zraku. Vzdušje kot ga na kakšnem koncertu v Sloveniji že dolgo časa ni bilo čutiti in tudi odziv skupine je bilo temu primeren.
Predstavili so številne uspešnice z vseh štirih plošč, vključno z novo Vrn' se k men', vmes so slišali tudi delček Marleyjeve Get up, stand up, pa rock'n'roll verzijo Mat'r je mr'z in celo Neki se cedi. Vzponov in padcev ni bilo, vseskozi le izvrsten rock'n'roll ali kvazi punk, kot so ga Big Foot Mama igrali v svojih začetkih.
Skupina deluje zelo homogeno in natančno, pa čeprav je bilo improvizacij, predvsem s strani Grege Skočirja, več kot dovolj. In navkljub improvizaciji, napak ni bilo, vsaj očitnih ni. V rock'n'rollu, kjer vse ni odigrano tako kot na plošči in včasih kar cel koncert bazira na improvizaciji, je to seveda ustaljena praksa in tisto nezadržno, kar ljudi privlači že petdeset let.
Odsotnost Mihe Guština se ne pozna, celo nasprotno. Izgledalo je, kot bi se s skupina z njegovim odhodom reinkarnirala v staro, ostrejšo različico in se osvobodila številnih spon. Vsekakor pa je popularni Zoran Čalić Zoki več kot dostojna zamenjava!
Nad odzivom so bili vidno očarani tudi člani skupine, ki so ob očitnem zaključku in prekoračitvi ure že premišljevali, ali bi vseeno zaigrali še eno. Iz grl je namreč še vedno odmevalo "Rola, rola se mi zdej, sanjam, sanjamo naprej...". Da, sanjajmo naprej!
In tudi zabavali smo se naprej, čeprav zaradi bežigrajskega dogodka mogoče v skromnejšem številu, a vseeno ... Mnogi smo imeli odličen razlog v Kamniku, da nas za Bežigradom ni bilo. V soboto od enaindvajsete ure dalje so nastopili Mint, Arche in posladek Tinkara Kovač. Več pa v naslednjem javljanju!
