Prijetno polne Stožice, vendar ne razprodane ali nabito polne. Ljudje naokoli so vseh starostnih skupin, mnogo je bilo starejših parov, kar je bilo luštno opazovati, pa tudi celotne družine, se pravi ata, mama pa najstniški otrok. Ogromno je bilo slišati nemškega in italijanskega jezika okoli mene, tudi češkega, tako da je tudi mnogo turistov očitno prišlo poslušat njegovo ekselenco g.Cohena.
Leonard je Car, začel s skoraj enourno zamudo. Za uvod se je prijazno zahvalil vsem, da smo kupili vstopnice v teh težkih časih ter da bodo dali vse kar imajo. Nato je celo uro neumorno počepal, se sklanjal, tudi na kitaro spotoma zaigral in seveda pel svoje nepozabne pesmi. Mislim, da sem danes prvič videla, da je bil bobnar v kravati, ostali člani spremljevalne skupine so večinoma tudi nosili klobuke, kot ga nosi sam Cohen, igrali pa so odlično.
V oči so mi padle tri spremljevalne pevke, predvsem starejša gospa, ki jo je predstavil kot Sharon Robinson in sem jo malce pogooglala – vokalno spremlja Cohena od leta 1979 z nekaj prekinitvami, tako da so vse tri vokalistke zelo dobro nadgrajevale njegovo poezijo.
Prijetno je bilo poslušati njegove komade, ki jih res nekako kar poznaš, zaziblje te v neko stanje melanholije in istočasno moči. Cohen bo prihodnje leto praznoval celih 80 let (!) tako je pravzaprav neverjetno s kakšno lahkoto se giblje, sklanja, poje. Pa razmišljam od česa je odvisno staranje, od neverjetno žilavega stanja duha, inteligence, energije ali tudi od povratnih dobrih vibracij in ljubezni, ki jih prejema na svojih koncertih?
Skratka, koncert za vse nas, ki sicer redno ne spremljamo njegovih poezij, a vseeno poznamo vse kar slišimo. Še na mnoga leta g.Cohen!
