Ko sem se soparnega prvoavgustovskega dne s hitrimi koraki bližal Križankam, sem že od daleč pogledoval proti parku, kjer se je truma mladcev omamljala "tako ali drugače" ter premišljeval, če sploh vedo, kakšnega vzornika v dobrem in slabem bodo imeli moč videti ali pač samo slišati v prihajajočem večeru. Ni vsak dan primeren za obisk kralja newyorškega art-rocka, predstavnika obdobja, ki se v mnogočem poslavlja ter za seboj pušča bogato zapuščino glasbe s primesmi seksa, mamil, dekadence, homoseksualnosti in samomorilskih nagnjenj.
Masa ljudi se je kake pol ure pred pričetkom iz preddverja Križank že pričela valiti proti prizorišču večera, med njimi cel kup ex-generacij, ki so prišle podoživljat izgubljeno mladost nekega obdobja, večer pa je bil za to več kot primeren. Ekstaza se je pričela in ozračje se je v hipu naelektrilo ob surovih rock´n´roll komadih z zadnje plošče. Bend je bil očitno v formi, še posebej njegov frontman s spuščanjem v minimalistične forme kitarskih soliranj ter iskanje sozvočij z basistom. Da je bil Lou dobro razpoložen, je pričalo tudi gromko rjovenje ter koketiranje z občinstvom, da ne omenjam predirljivih vzklikov najstnic ob pogledih v smeri basista in bobnarja.
Koncert je bil vešča kombinacija ostrejših in bolj umirjenih pesmi iz vseh obdobij raznovrstne kariere s posamičnimi vrhunci, ki so še dodatno zviševali naboj dobrega rocka in žura željne množice, ki si je ob koncu priborila tudi dva dodatka s klasikami Sweet Jane in Vicious ter poslednje Perfect Day.
Ob poslavljanju benda z odra mi je ostal v spominu Loujev nervozno-žalosten pogled, kot da bi s tem izražal, da je vsega lepega prehitro konec, publika pa je svoje veselje in žalost utopila kar na bližnjih šankih v predverju. Sam pa sem si ob vožnji proti domu mislil "such good to spend it with you, Lou".
