"Roberto, Roberto, na odru stoji, poje kot slavček, folk pa nori."
Tako bi se začela pesem o sredinem koncertu Roberta Pešuta in Pismejkersov v prepolnih ljubljanskih Križankah. Ker pa nisem mojster rime, bom stvar napisal kar v stavkih, povedih, whatever. Znanec je rekel, da mor'm koncert sam' hvalt, omenjal je besede, apokaliptično, izvenserijsko, nadpovprečno, super noro,... In ker je njegov izbor popolnoma na mestu za Magnificov koncert lahko začnemo:
Križanke so bile nabito polne. Skeptiki so vihali nosove, ker si niti v najbolj morečih sanjah niso predstavljali, da bo odziv na koncert tako glomazen. Napovedanih je bilo kar nekaj gostov: Oto Pestner, DJ Umek in drugi...
Apokaliptični koncert se je začel skoraj točno, kar pomeni, da se je začel nekaj minut po uradni uri. Precej pohvalno! Magnifico je s Pismejkersi jezdil na valovih dobrega slovenskega rocka, izvenserijski koncert pa so dvignili v višave že prej omenjeni gostje. Nenapovedano, pa vendar pričakovano, se je na odru pojavil tudi Saša - Vrtnar, ki je opeval svoje hortikulturne in še kakšne vrline. Super.
Dogajanje pred odrom je spominjalo na kakšen res divji koncert kakšnega res ne-slovenskega izvajalca, oziroma benda (ki v Slovenji sploh niso redkost). Križanke so Robertu dobesedno jedle iz roke, medtem ko je predstavljal svoj bogat glasbeni opus.Tisti skeptiki, ki so pričakovali na pol prazne Križanke so začudeno čukali naokoli, kajti poletno gledališče je bilo nabito, tja do zadnjih vrst. Še večji kazalec uspešnosti koncerta je bilo preddverje. Le-tam se okoli šanka zbere gruča strastnih pivcev, ki vlivajo žlahtno hmeljno pijačo v svoja žejna grla. Toda tokrat so se tudi ti zibali ob zvokih Pismejkersev.
Na odru je svoja leta priznal tudi Oto. "Hrvaška je majhna. Slovenija je še manjša. Srbija ne bo nikoli velika! In Kosovo ne bo nikoli republika. Revoluš'n iz maj soluš'n." se je glasila napoved za že napovedan komad. Manifa se je hvaležni publiki zahvalil s stavkom "Vesel sem, da sem Ljubljančan?", veseli pa so bili tudi vsi Ljubljančani in drugi obiskovalci koncerta.
Ko je prišla na vrsto Silvija (ki se je med drugim v bistvu tudi ponovila), so na odru zablesetele še plesalke, ki so z Magnificom odplesale vsem dobro znano Slivijino koreografiijo. Sej veste, tisto znano miganje z rokami.
Koncert se je zavlekel pozno v noč, trije bisi, folk je pa še vedno hotel še. Nadpovprečen, super nor in res divji koncert se je končal superiorno in vsakdo, ki ga je videl, je bil več kot zadovoljen. Upam pa si trditi, da je Magnifico poleg Predina, Kreslina in Lovšina edini slovenski rock glasbenik, ki je Križanke napolnil do zadnje pedi. Apokaliptično, izvenserijsko, nadpovprečno, super noro!!!
