Res je, da bo tukajle potrebna manjša kalkulacija. Pa ne iz čiste nečimrnosti ali bognedaj snobizma spodaj podpisane, temveč, ker je to preprosto - potrebno. Hja, še pomnite, tovarši, kako (ste) podirali ograje in prebijali čela na prvem Novem rocku? Jaz se ne - če me spomin ne vara, sem se tiste dni ravno odvajala plenic. Leta 1981 je v Križankah kraljeval pank krvavega čela, 12 let pozneje pa smo nabirali kondicijo za članstvo v "Slovenskem rock snob klubu." S čelno podporo Ministrstva za kulturo.
Ojladri. Bo že držalo. Začetna sinergija Škuc Ropota in Radia Študent se je lanskega leta razdelila v dve struji, ki sta nekako pluralizirali pop prostor. Struja Radia Študent je ubrala levičarsko pot - viva ofenziva po slovenskih klubih, kar je imelo za posledico širjenje mentalitete sodobne klubske scene in posredno socializacijo neuveljavljenih bendov.
Po drugi liniji se sprehaja Novi novi rock, ki si je lanskega leta zastavil nov cilj, da postane arbiter "izbirčne črte pop produkcije...", da podpira "neklišejske, angažirane", a hop cefizelj - že uveljavljene bende.
Prvi sinček Novega rocka, Klubski maraton s poslednjim finalnim krogom v Menzi pri koritu, je štartal kakih 14 dni pred bratcem Novim novim rockom. Atmosfera je bila metelkovsko domača, vstopnine ni bilo. Osem bendov (Cancel so imeli bobnaraja v bolniški), ki so se kalili po klubskih luknjah, je pokazalo svoje mišice na dveh odrih, ki sta dovoljevala kontinuirano žganje.
Najprej s Tenacious Zhgantsi, ki so me pustili mrtvo hladno. Očarala sta me le Deca Debilane, sicer brez prepotrebnega klaviaturista in brez bas bobna, a vseeno tako hudičevo očarljiva s tistimi otožnimi, repetitivno uperjenimi velvet linijami in s tisto veltšmerc bohemsko pozo inštaliranih lutk na bobnih. Melodrom so po časopisih hvalili kot blazno fotogeničen bend. Bo že res, pa tudi všečno triphoperski je.
Od najbolj trendy neuveljavljenega slo benda Melodrom pa k že uveljavlenim prdcem Novega novega rocka. Krovnem koncertu zvezd Wire s podpornimi bendi. Prav rajcig je bilo poskakati po zavitih stopnicah našega Kina Šiška in pravzaprav naj bi bilo prav skvotanje v njem tudi sam vrhunec večera. Pravzaprav tu ne govorimo o najstvu, temveč o nujnosti. Biti tam, namreč.
Če je Klubski maraton gostil običajno Metelkovsko klientelo, je Novi novi rock gostil tiste ljudi, ki nabirajo kondicijo za članstvo v "Rock snob klubu". Prav to se nama je z naključnim sogovornikom dozdevalo, ko sva srkala pivce pred vstopom v dvorano. Ne, ne, ne...saj razumem, da je bilo iz 58 prijavljenih izbran le en bend - Hard.com.
Saj razumem, da so zaradi avtomatiziranih (?) prijav morali organizatorji naknadno povabiti še prijavljeni Bleed on. Popolnoma razumem izbiro gostujočih zvezd. Zelo pa me zanima neznana kvaliteta pozabljene kvantitete avtomatiziranih prijav?! Kaj je bilo narobe z ostalimi?
Če so se srečni izbranci Hard.com , ki jih sestavljajo člani ex Strelnikoff, Res Nullius in celo Shyam (bobnar Srpčič), za odtenek bolj približali ustvarjalnemu in neklišejskemu bontonu Novega novega rocka, so Bleed on, ki so nastopili prvi, ostali zbledeli.Tale Limp Bizkit poza mi ne ugaja.
Sledili so jim predskupina Appliance, ki so prav všečno a klišejsko povezali elektriko in žganje, čeprav se je slednje kislo usedlo v luknjo cd playerja. Če slišiš kitare, na odru pa mir, nekaj smrdi.
Očitno je bilo prav električarski spoj z rockom osnovo vodilo večera. Držali so se ga celo punk legende, ki so letos izdali nov 17 minutni album. Kratko, slatko, repetitivno in sterilno. Kot, da bi občevali z radiem in pozabili na telo. Brez podaljškov, brez komuniciranja. Točno odmerjeno (po navodilih organizatorja). Vendar nikakor zanič.
Prav zaradi tiste energije, ki je sevala iz hitro menjajočih se kitar, kombiniranih z žametno zaveso Kina Šiška, ki je binglajla tam nekje v ozadju. Pa čeprav človek pozabi na zamolkle vokale sicer blazno akustičnega Kina Šiška. Pa čeprav z minimalnimi vizualnimi rešitvami. Pa čeprav je tiste desetero rdečeličnih najstnic skakalo pod odrom. Pa čeprav bi tudi one lahko poljubljale nožne prste starih prdcev.
Pa niso. Najbrž so prav zato tako zadovoljno predle pred ogledali, ker so vedele, da njihove mamice in očiji gledajo Olija Dragojeviča v Hali Tivoli. In ker se je kljub spremembam 21. novembra 2002 v Kinu Šiška zgodil koncert, ki smo si ga vsi rock snobi zapisali v osebni koledarček.