Vrhunec sledi vrhuncu, bi lahko rekli za letošnjo koncertno sezono, prav tako pa tudi za včerajšnji koncert Marka Knopflerja v nabito polni ledeni dvorani Hale Tivoli.
Mnogi v Tivoliju s(m)o na Markov vnovičen obisk Ljubljane čakali dvajset let, ko je tukaj zadnjič nastopil z Dire Straits, po majicah sodeč so si neprekosljivega mojstra kitare mnogi ogledali že prej, seveda drugje.
No, tudi tistim, ki so bili včeraj v Tivoliju, ni bilo žal. Gentleman Mark Knopfler je s svojo spremljevalno skupino v skoraj dve uri trajajočem programu predstavil mnoge uspešnice iz repertoarja Dire Straits (Romeo and Juliet, odlično in kitarsko navdahnjeno Telegraph Road, v zaključku Money for nothing, Brothers in arms ter So far away, za prvo navdušenje je poskrbel s Sultans of swing) ter tudi vrsto skladb z uspešne solistične kariere, s poudarkom na zadnji plošči Shangri-La.
Mark obvlada. Njegovo igranje kitare je superiorno, spremljevalna skupina je svoje delo opravila brezhibno, osebno sem sicer pričakoval nekoliko več improvizacije, tako pa je vse delovalo kar nekoliko predvidljivo. Obiskovalci koncerta so vsako potezo in skladbo pospremili z bučnim aplavzom in vzdušje je bilo mojstru primerno.
In če na vse skupaj pogledam z osebnega vidika... sem ostal nekoliko hladen. Kot mulcu, ki se je začel učiti kitaro, mi je riff v Money for nothing predstavljal nekaj klasičnega, kar moraš preprosto znati. Where do you think you're going (ki je včeraj nismo slišali) mi predstavlja eno najboljših skladb sploh, mnoge druge včeraj slišane so seveda klasike.
In Markovo mojstrstvo je nesporno. In zakaj mi koncert ni bil nič posebnega, premišljujem še danes. Morda bo prišlo za menoj , morda tudi ne. Resnična škoda, ker vprašanje, če bom imel še kakšno priložnost?! No, upam in mislim, da ste ostali uživali in prav je tako.
