Lani v petek trinajstega, letos v soboto, prav tako trinajstega. Številka je ostala, misterij izginil. Če smo po lanskem MeetMe-ju še teden govorili le o slednjem in se nismo in nismo mogli nasladiti nad vsem, kar nam je ponudil v zavetju Zelenega Gaja, bomo letošnjega pozabili precej hitreje.
Iz Tolmina smo se po ovinkastih cestah in nekaj napačnih odcepih prek Krasa zvečer, ravno ko je padala noč in rahla meglica objemala travnato divaško letališče, znašli na ogromnem parkirišču, ki pa so ga odlično obvladovali redarji na zabavnih vozilcih. Ljudi je bilo že ogromno, prihajajočih prav tako. Karte smo dobili takoj, okenc je bilo pač dovolj, in tudi sam vstop v prizorišče je potekal hitro. Temeljiti kontroli se sicer ni izognil nihče, je bilo pa takoj jasno, da je ta edina vse do šeste zjutraj, saj do takrat izhod in posledično ponoven prihod ni bil možen.
"Obsojeni" torej na nekajurno bivanje na kakšnem aru površine skupaj s še tisoči drugih smo se podali raziskat prostor. Pa je takoj naslednjo sekundo padel prvi ter k sreči tudi zadnji dež večera in vsi smo se poskrili po s streho varovanih šotorih. Štirje so bili - največji, namenjen technu, pa po en za house, progressive ter Maffijin drum'n'bass in breakbeat. Različne zvrsti, različni beati, različen folk, različna vzdušja.
Največji, techno floor, je bil tudi najbolj obljuden, a kaj, ko sta bili gužva in predvsem vročina neznosni. Vonj po vlažni travi, ki smo jo gnetli pod nogami, kondenz, kapljajoč s strehe, slabe projekcije ter razočaranje nad letošnjimi DJ-i (pričakovanja so seveda bazirala na lanskih izkušnjah z Millsom in Hawtinom) so pustili grenak priokus, ki ga je sicer posladkala zvezda večera Blake Baxter, a šele ob šestih zjutraj, ko prav vsi pač niso več zmogli tempa. Podobna zgodba (z gnečo in vročino) se je odvijala na house flooru, le da so bili odzivi na vrteče boljši. Predvsem Rotorji so spet dokazali svoje mojstrstvo in popularnost. Na progressivu pa se je zalomilo z nastopajočimi - Luciena Foorta, glavnega progresivca, kar ni bilo, in kljub dobrim nadomestnim DJ-em pravi privrženci le niso dobili tistega, po kar so prišli.
Zgodba zase je bil Maffijin šotor. Mnogi zanj sploh niso vedeli ali pa jih ni zanimal, sicer le peščici ljudi pa je celoten večer nudil prijetno zatočišče. Raznolika in kvalitetna glasba, vsemogoči remixi, dovolj prostora za plesno izživljanje in dober zrak so nas privabili in tudi prepričali. Drugi, še večji in obče priznan hit večera pa je bil celo noč poln vrtiljak, ki je kraljeval v prostoru med štirimi šotori in za ceno pol piva nudil parminutne višinske užitke.
Ob pol devetih zjutraj je bilo zabave konec. Za after napovedane sence borovcev ni bilo videti nikjer, zato se je veliko ljudi zapeljalo kar na bližnjo obalo, mi pa smo se, srednje zadovoljni, vrnili v malce drugačen svet ob Soči.
Foto: em3r10.com
