Da bo koncert islandskih Sólstafir nekaj posebnega je bilo čutiti že ob samem vstopu v dvorano. Na odru je bilo vse pripravljeno na zvezde večera, prostor pa so polnili prijetni zvoki glasbe, za katero sem s pomočjo sodobne tehnologije izvedel, da je nastala zaradi sodelovanja islandskega etno ustvarjalca Steindórja Andersena ter Hilmarja Örna Hilmarssona.
Steindór naj bi bil med drugim poznan tudi po sodelovanju z še enimi Islandci in sicer skupino Sigur Rós. Zakaj je to pomembno? Ker za skupino Sólstafir pravijo, da so metalski Sigur Rós. In če so me Sigurji pred časom v Zagrebu navdušili, me je njihova metalska različica minuli četrtek v Kinu Šiška vrgla na rit. Kakšen koncert je to bil. Sólstafir niso imeli predskupine. Jebeš ogrevanje publike, “islandski kavboji” so poskrbeli za vse. Od predigre do vrhunskega orgazma. Ob prihodu na oder se niso izpostavljali z nagovarjanjem publike, temveč so kar takoj začeli ustvarjati fantastično atmosfero, ki jo kot nov fan skupine le s težavo ubesedim. Nekaj mora bit v teh Nordijskih državah, da bende navdihuje k ustvarjanju zvokov in kompozicij, ki so na eni strani tako domači, na drugi pa servirajo nepričakovano klofuto čudovitega, zaradi katere lahko poslušalec zgolj povesi čeljust in zaplava v morju mističnega. Ime Sólstafir naj bi pomenilo svetlobne žarke, ki se najpogosteje pojavljajo ob somraku, ko je kontrast med svetlobo in temo najbolj očiten. Štekate sedaj? Če ime za bend izvira iz nečesa takega, potem si lahko samo predstavljate naravo ustvarjanja.
Že pred koncertom se je vedelo, da bend pripravlja nekaj posebnega in sicer nastop v dveh delih. Prvi del je minil brez pogovarjanja benda z občinstvom. Vsaj brez tistega klasičnega. In prav je bilo tako. Bend je občinstvo preprosto nagovarjal s svojo glasbo in občinstvo je to komunikacijo štekalo ter v njej uživalo. Sólstafir so v Sloveniji gostovali že četrtič in v tem času so naredili vtis na slovensko občinstvo, ki je to tudi jasno pokazalo. Ljubezen, ki je pred leti vzklila v idiličnem okolju Tolminskega Sotočja je bila več kot očitna in energija, ki je prevladovala med publiko je bila vsekakor konkurenčna tisti, ki jo je na odru ves čas ustvarjal bend.
Uvod v drugi del koncerta je pripadel dekliškemu godalnemu kvartetu, ki je bend sicer spremljal celoten večer, s solo nastopom pa je še dodatno ogrel občinstvo in verjamem, da nas je bilo kar nekaj, ki smo se potiho zaljubili v čelistko. Nekje na sredini drugega dela koncerta je frontman Aðalbjörn "Addi" Tryggvason nenadoma nagovoril publiko med katero je završalo od navdušenja. In sledil je govor, ki je segel v srce in bi ga morali slišati tudi tisti, ki tistega večera niste bili v Katedrali. Addi je spregovoril o lepem fantu s čudovitim nasmeškom, ki pa se je nenehno boril z demoni in temo v sebi. In potem govor nadaljeval z besedami, da se tudi med nami pod odrom skrivajo posamezniki, ki navzven ustvarjamo vtis, da je vse v najlepšem redu in si ne upamo spregovoriti o svojih demonih, saj se bojimo odzivov okolice zaradi svoje drugačnosti. To pa lahko prevečkrat pripelje do tragedije. Vsak bi se moral zamisliti nad temi besedami. Čisto vsak. Ampak nikar ne mislite, da je to kakorkoli zamorilo vzdušje v dvorani. Sólstafir tega ne znajo. S svojo glasbo te potegnejo vase, emocije so močne, a vseskozi ostajajo na pozitivni strani. Se spomnite izvora njihovega imena? To je to. Najmočnejši kontrasti med svetlobo in temo, v katero pa nikoli zares ne zaidejo. In energija postopno narašča. Vse do finala, ko se je bend z zelo preprosto potezo še dodatno izkazal. Občinstvu je razložil, da bi v tistem trenutku lahko šli z odra, se nekaj časa kujali v mali sobici v zaodrju, nato pa se odzvali aplavzu in skandiranju ter se vrnili in zaigrali še nekaj komadov. Ne, Sólstafir v tem početju ne vidijo prave poante. Namesto tega so raje nadaljevali z nastopom, do finiša, kjer se nam je vsem skupaj malo snelo, klaviaturistu pa do te mere, da je snel svoj inštrument z nosilca in se kar lepo pridružil divjanju v prvi liniji. Bomba.
V svojevrstne metalske kompozicije, ki jih ustvarjajo Sólstafir, sem se zaljubil že po nekaj poslušanjih, po koncertu v Kinu Šiška pa sem prepričan, da je to bend, ki ga bom imel redno na raznih playlistah in ob prvi priliki jih želim ponovno videti v živo.
