Iz ameriške Summer Sanitarium Tour, kjer Metallica igra skupaj z Limp Bizkit, Deftones in še nekaj skupinami, so se po sedmih letih heroji heavy metala znova oglasili tudi v Salzburgu. Natančneje - na Frequency Festivalu na velikanskem dirkališču nekaj kilometrov iz Salzburga.
V Sloveniji so za ogled festivala poskrbeli le pri www.konceri.net, na čelu katerega je Tadej Košmerl - Concert Freak, ki je z avtoprevozništvom Weber poskrbel za varen in zanesljiv ter pravočasen prevoz do mesta festivala.
Sam sem se v Salzburg odpravil z veliko mero strahu oziroma brez vstopnice, novinarske akreditacije ali česarkoli drugega. S strani Multimedia Records je bilo rečeno, da je poskrbljeno za vse in naj bom brez skrbi. A skrbi so bile upravičene, saj na press centru niso vedeli ne zame ne za Multimedia Records in trajalo je lep čas, da sem simpatično predstavnico prepričal, da sta bili karta in fotografska prepustnica dogovorjeni in da mi ju mora predati.
In ko mi je s srca padel ta kamen, se je z neba usulo čisto nekaj drugega in padalo je celo popoldne, tam nekje do šeste ali sedme ure popoldan. Premočeni od glave do pet smo tavali po ogromnem prizorišču, med nekaj deset tisoč ljudmi in čakali na prenehanje dežja ali na nastop Metallice. Devetdeset odstotkov obiskovalcev je bilo tam predvsem zaradi Metallice, pa čeprav so se na istem odru zvrstili tudi Alien Ant Farm, Placebo in Beck ter mnogi domači rock izvajalci.
Napetost v zraku je vsako uro bolj naraščala in ko ura kazala nekaj čez deseto in so se poslovili Placebo, se je začela priprava odra za velikane... Sam se s fotografsko prepustnico podal v zaodrje, saj mi je bilo zagotovljeno, da bom lahko med prvimi tremi pesmimi Metallice prosto slikal tik pod odrom.
A tam je stalo nekaj tipov, ob katerih človek spozna pomen "tridelnih omar" - med meter osemdeset in dva metra in od sto petnajst kilogramov naprej, tetovirani, pobriti in mrkih obrazov. Seveda sem imel fotografsko prepustnico in prav vsi varnostniki so se do tedaj izkazali za zelo prijazne, zato sem samozavestno zakorakal proti prehodu.
A je za glavo višji varnostnik le odkimal, ko sem mu ponosno pokazal fotografsko prepustnico. S slednjo bi lahko fotografiral prav vse skupine, ki so tedaj igrale, a za Metallico je potrebno imeti posebno fotografsko prepustnico, ki jo odobrijo pri Metallici. In kaj sem mogel? Prav nič! S kislim nasmehom sem odšel ...
Uživat, nepopisno uživat, saj se je dobrih deset minut kasneje začelo. In kljub temu, da sem bil še vedno precej moker in da so temperature padle na trinajst stopinj, sem nepopisno užival. Od uvodne hipnotične Battery, prek Master of Puppets in Harvester of Sorrow vse do zadnje, poslovilne Enter Sandman. Vmes so se zvrstile še Sad But True, Blackened, Fuel, No Remorse, One, Welcome Home (Sanitarium), For Whom The Bell Tolls, Nothing else matters, Seek And Destroy, St. Anger, Creeping Death in Frantic.
Na takšnem koncertu in ob tako odlično izbranem repertoarju je zelo težko govoriti o vrhuncih ... so bile to z energijo nabite Fuel, Blackened, Frantic in St. Anger ... trenutek, ko sta se z zvezdami obsijano nebo in z vžigalniki razsvetljeno dirkališče med Nothing Else Matters zlila v eno? Morda neopisljiva vez z občinstvom med Welcome Home, For Whom The Bell Tolls, Seek And Aestroy in Creeping Death ... ali protivojno usmerjena One, kjer je pred začetkom skladbe divjala divja bitka, polna ognja, raket in strelov ter klicev ...
Ne, na takšnem koncertu karkoli poimenovati vrhunec, pomenit greh. Kajti, celoten koncert je bil en sam vrhunec in dogodek, ob katerem pozabiš na nizke temperature in dež in vse ostalo sranje, ki ga je življenje polno. James Hetfield postaja vedno bolj stari, vsaj kar se tiče komunikacije z občinstvom, igranja in petja, obenem pa na odru deluje mnogo bolj sproščeno in odprto.
Kirk Hammett na odru nima prav veliko miru, temveč teka naokoli, po novem tudi prepeva spremljevalne vokale in s svojimi solo vložki vzdušje vedno drži na meji ekstaze. Lars Ulrich znova postaja neuničljiva sila za bobni in zanj ni nič dovolj hitro ali uničujoče. On je večji od vsega! In nov član družine Robert Trujillo? Znašel se je v zelo težki vlogi, nadomestiti v živo vedno izjemno razpoloženega Jasona Newsteda in Rob se je odločil, da bo stopal po svoji poti.
Z občinstvom verbalno ne komunicira prav veliko, vendar ga je oder vedno poln. Nemogoče figure, ki jih izvaja, neprestano slammanje, natančno igranje bas kitare in energija, ki je najbrž ne premore niti jedrska elektrarna. Vse to so razlogi, zakaj je postal član družine Metallica!
Žal pa ni bilo vse tako zelo rožnato! Tonski tehniki so svoje delo opravili obupno ali pa ga sploh niso - pogosto je bilo slišati preveč kitar in premalo ali pa povsem zamolkel vokal, drugič so bobni preglasili vse ostalo ali pa je vse skupaj samo grmelo. Metallica pač niso skupina, ki zganja hrup, temveč je njihova glasba v kombinaciji z besedili preveč kompleksna, da bi jo lahko obravnavali tako površno.
Cene so bile EU primerno visoke, zaposleni na prizorišču festivala zelo prijazni in ustrežljivi, čeprav z bornim znanjem angleščine, poskrbljeno pa je bilo za vse in vsakogar (lačne, žejne, gole in bose, utrujene in onemogle, željne zabave ... bungee, prebadanja ali začasnega tetoviranja,?).
Ljudi je bilo zares ogromno - samo v neposredni bližini glavnega odra jih je bilo vsaj petintrideset do štirideset tisoč. In potem še daleč naokoli vsaj deset tisoč brezskrbnih duš! Ogromno proti Rock Otočcu ali samostojnemu koncertu Metallice za bežigrajskim stadionom pred leti! In tudi energija je na povsem drugi, mnogo višji ravni!
Skratka ... koncert je bil odličen in lahko se veselimo prihodnjega leta, ko bodo Metallica prišli na evropsko turnejo in se bomo njihove glasbe lahko naužili na stadionih, v dvoranah, morda celo klubih.
In po vsem, kar so pokazali v petek zvečer, nas čakajo noro dobri koncerti!
