Pred koncertom poljskih Riverside nisem vedel, kaj naj pričakujem. Izkušnje pravijo, da so posnetki bendov eno, nastopi v živo pa čisto nekaj drugega. In spet je bilo tako.
Že ob prihodi na prizorišče me je (verjetno nevednega) presenetila pogostost metalskih motivov na oblačilih v katera so bili odeti obiskovalci, ki so čakali na začetek dogodka. Ker v Kinu Šiška ne zamujajo, jaz pa sem uletel še zadnji trenutek, sem lahko samo še na hitro skočil po pivo, a še preden sem uspel narediti prvi požirek, so se iz Katedrale zaslišali prvi zvoki nizozemske predskupine Lesoir in vokala Maartje in Eleen sta me kot sireni vabili, da se raztreščim na čereh progresivnega rocka. Lesoir so s poljskimi kolegi Riverside na turneji skupaj že en mesec in v tem času se kot kaže še niso skregali in to je odlično, ker so zaradi tega prišli tudi v Ljubljano in sem jih lahko spremljal v živo. Kvintet je postregel z energičnim nastopom, polnim zelo dinamičnih kompozicij, katerim je dajala nezgrešljiv pečat Maartje s svojim zares izvrstnim vokalom. Več kot to, da sem med koncertom užival, vam ne znam povedat, niti nima pomena. Bi prišli sami poslušat in bi bila zadeva rešena. Bend je napovedal, da se bliža konec njihovemu nastopu, jaz pa sem se odpravil po novo pivo.
A se spomnite, da sem na začetku prispevka omenil metalce? No, pred nastopom Riverside sem naletel še na Lokija in kar naenkrat mi je bilo še manj jasno, kaj naj od Poljakov pričakujem, ker sem človeka vajen z nekoliko, kako naj temu rečem…khm… drugačnih koncertov. Riverside so takoj pokazali, da jim metal ni tuj. Za frontmana Mariusza Dudo bi lahko prisegel, da je na skrivaj fan od Behemoth. Roko na srce, ne moreš se iz poljskega alter rockerja in ne bit fan Behemoth. Ampak pustimo to ob strani. Riverside so bili v teh koncih nazadnje pred 5 leti in nekako jim ni bilo čisto jasno, zakaj so toliko časa čakali, da se vrnejo. Delovali so kar malo presenečeno nad podporo publike, za katero se je s pomočjo Mariuszove kratke raziskave na koncu izkazalo, da jo sestavlja 12 % Ljubljančanov, 23 % prebivalcev preostale Slovenije ter 65 % tujcev (zanima me, koliko vas je sedaj preverilo, če se % seštejejo v 100), med katerimi sem nezmotljivo zasledil kar precej Italijanov. Vsaj delovalo je, da jih je ful. Morda zato, ker so bili tako glasni. Riverside so progresivni rock bend, ki ne mara te oznake in jim je bolj pomembno, da se publika med njihovim nastopom zabava. Kar drzna želja, upoštevajoč dejstvo da ima njihova glasba precej temačen prizvok. Ne ravno za žile rezat, ampak komade spremlja nezgrešljiva melanholija, ki pa je nenazadnje vendarle zapakirana v dobro dodelan, dinamičen nastop, poln menjav v razpoloženju. Od umirjenega, prek poskočnega do na trenutke tudi jezno vreščečega. Ampak ta poznavalska ocena je so zgolj moji vtisi. Riverside, ki so občinstvo večkrat nagovorili kar v slovenščini, so nastop zaključili s komadom z njihove zadnje plošče Wasteland in ob tem omenili tudi pokojnega kitarista Piotra, ki bo za vedno ostal v njihovih srcih. Zelo očitno je bilo, da je njegova nenadna smrt globoko zarezala v zgodbo benda, ki je po tem dogodku drugačen in to ne zgolj z vidika zasedbe. Zaključek je bil kot nekakšna čustveno nabita sedmina, na kateri ni objokovanja, pomilovanja in podobnih balastnih čustev, ampak pozitivna energija. Nenazadnje je album Wasteland zgodba o preživetju.
Vam je žal, da ste zamudili koncert? Upravičeno, ampak nikarte sedaj zganjati drame. Mariusz je med nastopom večkrat izrazil obžalovanje, zakaj večkrat ne pridejo v naše konce in obljubil, da pridejo naslednje leto spet.
