Bil je petek in bil je 1. april, a koncert bluzerjev v Ortu (ki je bil hkrati uvodni koncert Orto festa) ni bil šala. Bil je čisto zaresen koncert, zelo dober, zelo primeren stažu benda ... lahko bi tudi rekli "prava poslastica, saj so fantje in dekleta preigravali (in to odlično) uspešnice ameriškega bluesa, lastni repertoar pa ni prav nič odstopal od odličnih priredb." No, pa le imamo prvoaprilsko šalo.
Preden se posvetimo koncertu samemu se posvetimo zgornjemu citatu precej znanega glasbenega spletnega časopisa, podobnega temu, na katerem se pravkar nahajate (uganite katerega imam v mislih). Kar se tiče prvega dela "... saj so fantje in dekleta preigravali uspešnice ameriškega bluesa", skoraj ni nič spornega. V veliki večini se to se je zgodilo na koncertu Mojo Handov, vendar pa Mojo Hand zadnjih nekaj let (errr, petih !??!) v svoj repertoar poleg bluza mešajo veliko žlico soul uspešnic (in kanček funka ter ščepec rocka), kar je čisto logično, če vokalistki Azri ustanovitelj in "capo di bluz banda" Slaven reče kar slovenska Aretha Franklin (odpela je med drugim tudi The House That Jack Built, priredbo Arethe Franklin, avtorstvo si delita neka Bobby Lance in Fran Robbins).
A tudi to ni problematičen del zgoraj omenjenega stavka. Problematičen je del se glasi "lastni repertoar pa ni prav nič odstopal od odličnih priredb.". Očitno hoče avtor bralcem zgoraj omenjenega spletnega časopisa povedati, da Mojo Hand igrajo avtorsko glasbo. Očitno avtor članka (najdete ga na RockOnNet) pozna zapuščino Mojo Handov (le ti so posneti album z bivšim pevcem Urbanom in ta je vseboval 9 avtorskih štiklcov, vendar na žalost ni bil nikoli izdan), očitno pa ne ve, da Mojoti od zadnje velike spremembe zasedbe (ki se je zgodila leta 2000) razen ob redkih primerih, ko zaigrajo odlični avtorski štiklc bivšega klaviaturista Marka "Blues boy" Boha, 22:10, praviloma ne igrajo svojih komadov (dokazi playliste iz leta 2002, iz leta 2003, iz leta 2004 in iz letošnjega leta 2005).
Če me spomin ne vara, se je zadnji 22:10 na odru Orta v vokalni izvedbi čisto prvega pevca Aleša "Horsa" Hadalina in podpori Marka Boha na klaviaturah zgodil leta 2000, mogoče se je repriza zgodila še kakšno leto kasneje, več informacij o avtorskih komadih Mojo Handov pa moj možgan ne sprocesira.
Toda zadnjič se (kar se avtorskih pesmi) ni zgodilo prav nič drugače. Mojo Hand so po stari navadi odigrali za prste dveh parov rok priredb in niti enega avtorskega komada. Ampak žgali so zares dobro. Na odru se je kot je že v navadi zvrstilo nekaj gostov: pri pesmi Sweet Home Chicago pridružil Andrej "Slon ku vinta" Ojsteršek (avtor skladbe je Robert Johnson, posneta je bila daljnega leta 1936, prirejena pa n+3 krat), med gosti omenimo še dva bolj ali manj redna gostovalca: Miho Šaleharja, ki je res razpalil s kitarskim solom in prav tako znanega gosta Klemna Kotarja, ki je prav tako odlično odigral svoj saksofonski part. Na odru je bil tudi Marko "Blues boy" Boh, vendar je po mojem mnenju sedanji klaviaturist Jani presegel svojega predhodnika (čeprav sem Bohovo igranje dolgo časa pogrešal).
Sam špil je kot je že razvidno upravičil deset let obstoja Mojo Handov, ki so spet pokazali kako se špila dober bluz / soul. Razen počene Alenove strune in kratke pavze je koncert minil (skoraj) brez pretresov, omeniti je treba da je slavljenec Slaven igral na isti model kitare, kot jo ima "tisti avtomehanik, ki poje Born in the U.S.A." in da je bil zvok Telecastra na priredbah Stevie Ray Vaughana fantastičen (P.S.: avtorji Mary Had a Little Lamb - Buddy Guy, Cold Shot - W.C. Clark/Michael Kindred, Pride and Joy - Stevie Ray Vaughan), pa na backvokalistki Iris in Vanjo, ki sta svoje delo opravili korektno, ne smem pozabiti. Le nekajkrat sta bili po mojem osebnem menju za kanček preglasni od Azre, kar pa ni preveč zmotilo publike. Iris pa je v samem finalu "stopila iz sence" in v odpela Ain't No Sunshine (avtor Bill Withers).
Da smo bili v desetih letih na ŽVPL-u rahlo razočarani le enkrat je dokaz, da Mojoti žgejo dobro, tako dobro, da si (kot je na koncertu že omenil Miha Šalehar) po desetih letih že zaslužijo kakšno ploščo, pa če so na njej priredbe ali pa avtorski komadi. Stanovskim kolegom pa svetujemo, da naslednjič ne omenjajo avtorskih pesmi, če jih bend (na žalost) ni odigral. Mogoče bo v tretje uspelo ...
Vsekakor pa je dobra novica in lepo darilo ob deseti obletnici dejstvo, da bomo Mojote videli kot predskupino na koncertu velikana rhythm'n'bluesa in enem od pionirjev rock'n'rolla Bo Didleya (ki se bo zgodil 27. aprila 2005 v Hali Tivoli).
(Zapozneli) P.S.: Hamo se je muval k Ray Charles. Ne vem, če so bla kriva očala, al' film ... in še to, če koga od benda nisem omenil, to ne pomen', da ni kul ...
(Zapozneli) P.P.S.: Foto reportaža prihaja, samo da Miro upolada preostalih miljon fotk in da ruknemo gor Maretove.
