V nedeljo sem po peklenskem mrazu, ki so mi ga pripravili vrli meteorologi, odkrevsal proti Metelkovi s pohvalnim namenom za vas naposlušati se in ogledati si koncert zgoraj omenjene skupine. Sicer pa je čas v prijetni družbi in preklinjanju mraza precej hitro minil in kmalu sem stal pred Gala Halo.
Glede na precejšen sloves zasedbe in enormne količine ličnih plakatov, ki so že dva tedna prej krasili center mesta, se je pred Gala Halo zbrala tudi precejšnja gručica znancev in še precej večja gruča neznancev. Spričo že omenjenega peklenskega mraza (kar zna biti precej blesava zloženka, glede na to, da naj bi bilo v peklu vroče - če gre verjeti cerkveni instituciji), smo se podvizali proti blagajni in tam nemo obstali, ko smo zagledali ceno 2200 SIT in se prepričali, da res ni nobenih popustov. Res ne. Tud za študente ne. Temu je nekaj metrov stran sledil krajši posvet in potem se je vsa gručica zopet pomaknila k okencu in pridno nabavila karte. Temu je poleg že omenjenih kvalitet botroval prav tako že omenjeni mraz in dejsvo, da v radiju R naokoli ni bilo nobenega odprtega zglednega kafiča (R>>r).
Ob vstopu v dvorano, je poleg toplote vame butnil tudi precejšen oblak dima in rezek zvok kitare. Aha, tole bodo pa The Lucky Cupids. Za moje pojme so fantje fino zadeli petdeseta, z gvanti in frizurami vred. Je pa res, da nogabilly ni ravno moja zvrst godbe. No ja, vsekakor je bila muzika silno poskočnega značaja, kar je opazila tudi publika v prvih vrstah, jaz pa sem bil še preveč trd od mraza, da bi lahko uprizarjal kakršno koli poplesavanje. Precejšen vtis je napravil kitarist z impresivnimi in ušesu prijetnimi vložki, vokal pa je bil po mojem mnenju malce pretih.
Publika je zapolnila cel srednji in desni (gledano proti odru) del prostora, na levi pa ga je ostalo še vedno dovolj, da se je človek brez hujših problemov lahko prebil od vrat do šanka. To je organizatorjem verjetno povsem nenamerno uspelo s tem, da so pred oba vogla odra postavili precejšnje zvočnike, ki so gledalcu na levi povsem zastirali pogled na oder.
Kot sem omenil, so prednje vrste uprizarjale razno zviranje že med nastopom predskupine The Lucky Cupids, s prihodom zasedbe New York Ska Jazz Ensemble, pa se je zadeva opazno širila in kmalu je poplesaval večji del publike. Kako ne bi, saj newyorčani res odlično združujejo obe bistveni besedi svojega imena poleg tega pa svoje odlično in hiperaktivno razpoloženje brez težav prenašajo na publiko. Poleg res poskočnih ritmov so fantje uprizarjali odlične jazzy solo vložke in na vse mogoče načine dokazovali, da so mojstri svojih inštrumentov. Tako so si prislužili buren aplavz in se morali na precej glasno vztrajanje publike še dvakrat vrniti na oder.
Skratka nikomur od meni poznanih nikakor ni bilo žal tistih fičnkov, smo se pa ob pogledu na uro, ki je kazala polnoč, vsi strinjali, da bi bil lahko celoten koncert malo daljši.
