Kralj je nag. No, ne v tistem pregovornem smislu. Kralj Molvær s svojimi jazz dvorjani ne potrebuje nikakršnega spektakla. Nikakršne scene. Niti predskupine. Introspektivni imperij enostavno ne potrebuje bleščečega eksterierja.
NPM, stari znanec ljubljanskih odrov, se je v okviru predstavitve novega albuma Switch odzval vabilu Braneta Rončela. Slednji se je v svoji značilni maniri tudi poimensko predstavil “mlajšim obrazom v občinstvu, ki se jim verjetno ne sanja, kdo je” in po umirjenem uvodniku prepustil oder zasedbi. Poleg NPM na trobenti in laptopu so nas skozi Switch popeljali Jo Berger Myhre (bas), Geir Sundstol (pedal steel kitara) in Erland Dahlen (bobni), pot pa ni minila brez presenečenj.
Napovednik je denimo obljubljal “osupljivo vizualno predstavo”, kar se je izkazalo za zanimivo potezo. Bistvo namreč ni v opazovanju štirih nevsiljivih možakarjev v temnih oblačilih - gre za vznemirjenje, ki ga njihovi inštrumenti vzbudijo v tvojem notranjem svetu. Gre za skupno poslušanje albuma v živo, če hočete. Z novim, pomenljivo poimenovanim obratom v glasbenem izrazju se je Molvær občutno odmaknil od napetih, plesno obarvanih melodij in se preizkusil v bolj umirjenem, osredotočenem raziskovanju lirike svoje trobente, ki jo nežno dopolnjuje lepota pedal steel kitare.
Vrhunski nastop, v katerem je sodelovalo vedno več inštrumentov (od bendža prek zvončkov pa do lesenih tolkal), je tako naše čute prepričljivo peljal skozi raznoliko fuzijo ambientov kar pol ure, preden smo si izborili prvi aplavz. Tako, bolj kot vljudnostni thank-you-carry-on poklon. Žametni preplet elektronskega in organskega se je z enim bisom nadaljeval še dobro uro, pri čemer sta za tempo skrbela predvsem Dahlen z izbruhi surove bobnarske moči in Sundstol s prepričljivo raznolikostjo zvoka, ki ga je izvabljal iz pedal steel kitare (nekakšne “elektro sestrične” citer).
Najboljši trenutek? Akord? Del z albuma? Težko reči. Skupna točka tako Switcha in prejšnjih Molværjevih del kot njegovih nastopov je celovitost. Z začetnimi potezami mojstrsko zarišejo atmosferski lok, ki se nato vpne vse do konca. Fragmentiranje zgodbe, ki jo želi povedati, tako nima smisla - najboljši recept je, da se ji enostavno prepustiš z zaprtimi očmi.
