Prizorišče - Hound dog, brez balkona in brez Julije. Po slabem letu so se romarji zasedbe Niowt vrnili na oder glavnega mesta, kjer jih je čakala gruča frendov, fenov in fotografov. V spremenjeni zasedbi - brez Petra Šenka (začasno) in z novim delavcem na basu - Tiborjem Miheličem.
Romarji Niowt, ki so svetniško zavetje poiskali pri nemški založbi Chrom records, se ironično - ravnokar uveljavljajo na domačem terenu. Pred desetimi leti so bili čudni, preveč čudni, da bi peli v slovenščini, vraga, preveč čudni, da bi v Sloveniji sploh žgali.
Zato že od vsega začetka furajo v leporečnem angleškem jeziku, ter se tako lansirajo prek meja, ne meneč se za to, kaj je in kaj ni slovenski "kultur-rock" interes. Hvala bogu so to počeli tudi Laibach - ja, tudi oni so bili preveč čudni, da bi v Sloveniji sploh peli. Kaj čudni, bili so državni sovražniki št. 1, rušilci kultur-socialističnega interesa. Po vzpostavitvi kvazi pluralnega kulturnega prostora so postali kulturne mesije, katerih dela visijo v državnih galerijah, katerih člani so elaborirani intelektualci pa tudi ginekologi. In nenazadnje, če ustaviš zavednega intelektulca na berlinski ali newyorški ulici in ga povprašaš za Slovenijo, ti lansira dve imeni Laibach in Slavoj Žižek. Jebiga, tudi stari Žižo je najprej najebal doma, šel v tujino in tam postal okronani Bog psihoanalize.
Niowti so žrtve malega slovenskega sindroma, kar pa ni nujno kazen, je prej možnost. Možnost, da gigajo po vseh večjih goth, dark ipd. festivalih in da ne krožijo po underground kafičih rodne grude. Je tudi možnost, da si s podpisom za tujo založbo zagotovijo mesto na prestižnih kompilacijah in seveda zaradi dobre glasbe kasirajo dobre kritike predvsem po celinski Evropi.
Zvok Niowtov, ofenzivni kitarski rifi, pa trendy klaviaturice v energični izvedbi so nenazadnje naleteli na globok fenovski odziv. Škoda le, da odlična poetska sporočila furajo v angleščini - pa ne da bi Toporišič trkal na vrata - komad v slovenskem jeziku bi bil radodaren prispevek k naravnost debaklasti slovenski jodlarski besedni "rock umetnosti."
Gasarbajterji so na šišenskem odru lansirali glavne komade z obeh izdanih plat, pripravljen pa imajo že nov zalogaj s par edukativnimi vložki. Energično in napadalno sta bili glavni besedi, ki sta se vsuli iz ust občinstva po koncertu, kar pa še ne opravičuje nekaterih pomankljivosti pri nastopu. Sicer zelo dodelana izvedba, z nekaj luknjami med komadi in na trenutke ponavljajočimi vzorci. Zelo karizmatična Mojca, ki, kolikor je ob igranju kitare mogoče, nastop začini s par mačkastimi gibi in obveznim "flirtom" z ostalimi člani, ki se bolj ali manj uspešno sukajo po podnu. Na kratko - band z jajci, ki gastarbajta s stilom.
Za konec še mala anekdotica iz večje ljubljanske ploščarne:
"Imate Njovte, al njavte, sej ne vem, kako se reče..." Nakar nadebudni prodajalec odgovori:
"Kugha, a za Nude sprašuješ?"
