Norah Jones je opozorila svet s ploščo Come away with me, pošteno dobila nekaj Grammyjev in ravno tako zasluženo prodala 17 milijonov plošč, letos februarja pa je izdala svojo drugo ploščo Feels like home, ki ni bistveno drugačna od prvenca, a še vedno nemogoče dobra. In če ima človek priložnost, da tak glasbeni dragulj vidi v živo, priložnosti seveda ne izpusti iz rok.
Devet srečnežev se nas je včeraj pod okriljem Študentskega kluba Domžale odpravilo na pot proti Benetkam, na poti smo premagali nemogočo gnečo pred Benetkami in preživeli gnečo in nepopisno vrsto enosmernih cest in obveznih smeri v samem mestu in tudi dvorano Paladozza smo uspešno našli. In potem je bilo le še sladko pričakovanje koncerta...
Na oder je prvi stopil Amos Lee, kantavtor iz Philadelphie, ki je svoje pesmi predstavljal ob spremljavi akustične kitare in orglic in bi ga celo pohvalil, če ne bi ves čas glasno poudarjal, da lahko kupimo tudi njegovo EP zgoščenko, ki pa je bila - kot prav vse stvari v Bologni ? pregrešno draga (10 ? - za EP domače izdelave?!). Glasbeno pa je šlo za bledo kopijo Neila Younga in Boba Dylana?
In potem ? precej tiho in brez pravega pompa, kot smo od nje tudi navajeni, je na oder prišla tudi zvezda večera ? Norah Jones, seveda s svojo odlično spremljevalno skupino (izvrstna kitarista Adam Levy in Robbie McIntosh, seveda basist oziroma kontrabasist Lee Alexander, spremljevalna pevka Daru Oda in bobnar Andrew Borger).
Predstavili so skladbe z obeh plošč, a iskreno povedano, z izjemo nekaterih naslovov (osebno sem najbolj čakal in tudi dočakal I've got to see you again, manjkali nista zadnji uspešnici Sunrise in What am I to you?, pa Come away with me in Feelin' the same way, pa odlični Painter song in Don't miss you at all), se mnogih odličnih skladb ne spominjam, ker me je glasba preveč prevzela.
Neprecenljiv in domala enkraten občutek, ko sediš na sedežu, gledaš na oder in poslušaš. Poslušaš Glasbo? Lahko bi še celo stran opisoval, kako odlično vzdušje je bilo na odru in v dvorani, da so se na odru glasbeniki neprestano šalili in da se je Norah trudila s polomljeno italijanščino, pa zares ne vem, če ima smisel.
Podobno sem se počutil lani decembra, ko sem v Trbovljah spremljal koncert Peacefull riders evening v izvedi skupine Hiša ali pa pred mnogimi leti na maratonskem koncertu Đorđa Balaševića v Hali Tivoli? tako neponovljivo in neopisljivo, da človek take veličastne trenutke shrani v srce in jih znova in znova obuja?
