Z incesti, umori, družinsko-družbenim (ne)spoštovanjem in samokaznovanjem se je ukvarjala že grška dramatika. Aktualiziranje skorajda univerzalnih problemov, ki pa jih je verjetno danes marsikdo doživlja kot svetovno katastrofo, perverzijo in kriminal, si lahko v predstavi Ognjeni obraz ogledamo v ljubljanskem Mestnem gledališču. Besedilo nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga sodi v novi val evropske dramatike, slovenska uprizoritev pa ponuja konkretne razmisleke tudi posameznemu gledalcu. Vsekakor nas predstava ni pustila hladne.
Komaj 29-letni dramatik Marius von Mayenburg, ki je za dramo dobil ugledno Kleistovo nagrado za mlade dramatike, sodeluje z režiserjem Thomasom Ostermeierjem kot dramaturg. Ostermeierja pozna slovenska publika sedaj dobro po razvpiti predstavi Shopping & Fucking, ki je bila predstavljena v Cankarjevem domu. Primerjava obeh predstav sploh ni pomembna, čeprav oba teksta (tudi besedilo Marka Ravenhilla) izpostavljata podobno problematiko, vsekakor pa se ljubljanska uprizoritev lahko pohvali z bolj premišljeno igro in dramaturgijo, odnosi med karakterji so bolj izpiljeni in kontrastirani. Prostor na odru MGL-ja pa je bil hkrati tako brezoseben in komoren, da se nas je še bolj dotaknil ter postal bolj verjeten, znan.
Premišljena režija Sama Strelca verjetno ni veliko odstopala od literarne predloge, z dramaturginjo Iro Ratej sta linearno izpeljala prizor za prizorom v nekakšni vzročno-posledični maniri od prvega problema (materina menstrualna kri na tleh v kopalnici), preko Kurtovega nerazumevanja lastnega rojstva, sprejemanja matere kot ženske in bega v nekakšen svoj svet ognja (z ročno izdelanimi zažigalnimi steklenicami podtika požare) do popolne odtujitve z umorom staršev. Dramaturgija je potekala na način "rezanja" prizorov s tehniko, kakršno že dolgo uporabljajo v filmih. Posamezen igralec je s svojim refleksivnim monologom na odrski rampi dobesedno zmetal vso nesnago v obraz gledalcev. Vendar predstava ne izpostavlja krivcev za situacijo, v kateri se je znašla ta družina, tudi ne pokaže na vzroke dogajanja in ne ponuja rešitev, kako preprečiti takšen negativen konec. Režiser je s svojo igralsko ekipo najbolj ekstremno prikazal črne stvari v drami, ki se navsezadnje vsak dan dogaja okoli nas.
Karakterji vseh petih protagonistov so bili odlično naštudirani. Brezosebna starša sta odigrala mama Ljerka Belak in ata Tone Kuntner, ki sta se med svojimi prepiri in osebno odtujitvijo zavedala svoji dveh otrok samo, ko sta se hčerka ali sin pojavila z določenim problemom oz. odstopanjem od normalnih vedenjskih vzorcev. Hčerka Olga (Iva Kranjc) je v igri pokazala največ čustev in prizadetosti nad situacijo, v katero jo je privedla lastna marginalna sproščenost in izzivalnost. Propad najmlajšega sina Kurta je od nemirnega pubertetnika do premišljenega morilca skozi šokantne prizore izvrstno izpeljal igralec Tadej Toš. Od rojstva otroka do razgaljenja morilca. Človek, ki je vržen v kruti svet, želi ostati človek tudi, ko so mu odvzete še zadnje vrednote tega sveta. Ker pa brez njih v družbenem svetu ne more živeti, se samokaznuje - zažge. V vlogi Paula, hčerkinega fanta in očetovega posinovljenca, nastopi dobrosrčni in nič hudega sluteči Aljoša Ternovšek, ki pa je zaradi svoje egoistične ljubezenske naravnanosti do Olge in življenjske pasivnosti nehote privedel družino do propada.
"Kruta" predstava, polna naturalističnih prizorov spolnosti in intimnosti, gledalcev ne bi smela pustiti nevtralnih. Farizejstvo in hinavščina slovenske gledališke publike pa bosta s to predstavo sta vsekakor postavljena na preizkušnjo, vprašanje za vse je samo - kdo si upa pogledati resnici v obraz?
Foto: (c) Simon Stojko Falk
