Koreograf Iztok Kovač in skladatelj Uroš Rojko sta v zadnji predstavi Popoln korak uspešno nadaljevala sodelovanje pri plesnem ustvarjanju, inspiriranem z glasbo, ki je bil zastavljen že v lanski plesni predstavi Emanatio Protei. Po drugi strani je Kovač vzporedno plesnemu gibanju "dodal" vsakdanjo hojo, ki jo je začel Aleš Hadalin v kratkem filmu Dom svobode. Popoln korak se prične, ko "hodec" Hadalin prestopi mejo filmske fikcije in skozi platno pride na oder. In hodi še naprej ... Od prvega odrskega koraka se začne njegova umetnost hoje. Slovenska premiera Popolnega koraka mednarodne skupine En knap je bila 1. februarja v Ljubljani.
Kovačeva koreografija, ki je posledica njegovega dolgoletnega plesnega ustvarjanja, se je tokrat vrnila k temeljem plesnega izražanja. H korakom. Celotna predstava je bila zato nekakšna manifestacija praktičnega vidika hoje in njenih teoretičnih predpostavk, ki jih ves čas predstavlja Aleš Hadalin. Kot umetnik hoje, ki se je nekoč odločil, da se ne bo več gnal za stvarmi, ampak samo enostavno hodil in s tem dopuščal, da mu stvari same padejo v naročje, prestopi mejo med videom in odrom, med življenjem in umetnostjo. Posreduje nam manifest sedmih pravil o pravilnem gibanju: nikoli ne pozabi, da hodiš, izpopolnjuj korak, med hojo opazuj okolico, nepomebne stvari naj te ne motijo, bodi pozoren na kratke korake, predvsem pa hodi pravilno... Kar je pomebno tako v plesnem gibanju, pri vsakdanjem sprehajanju ali celo kot smisel življenja. Kovač je namreč v nekem intervjuju omenil, da popoln korak ni mišljen samo kot fizičen gib, temveč lahko pomeni premišljeno odločitev, ki jo mora sprejeti človek.
Neodvisno od Hadalinove spontane, a zelo specifične hoje po odrskem prostoru, izvaja plesno gibanje pet plesalcev: stalna sodelavka Maja Delak, Rebecca Murgi, ki je s Kovačem že sodelovala v predstavi Razširi krila (Slon nerodni) in v filmu Dom dvobode, Rosalia Ortega Fernandez, Mike Winter in Iztok Kovač. Kovačeva želja je, da plesalec soustvarja predstavo s svojim gibanjem in ne togim posnemanjem nekih plesnih vzorcev. To med drugim ponazorita "baletka" Maja Delak ob drogu in "mišičasti špornik" Mike Winter. Hadalinovo opazovanje plesalcev preraste v posnemanje njihovega gibanja, kar pokaže kot nenaravno, nespontano in nerodno v primerjavi s prejšnjim lahkotnim korakom.
V predstavi se vsak od plesalcev izrazi s svojim značilnim gibom, ki jih Kovač poveže v diagonalne plesne elemente. Hadalinova hoja in dovršena koreografija vseh plesalcev skupine En knap se smiselno prepletata.
Prav tako Rojkova glasba taktizira plesno gibanje, čeprav se je na trenutke izvirna kompozicija z naslovom Obličje vetra od plesa oddaljevala s prevlado na platnu v obliki posnetka orkestra ali pa je glasba kot tretji element dopolnjevala umetnost hoje in plesa. In kot se je že izkazalo za najbolj razumljivo, se je Kovač svoji zadnji perspektivi plesa približal s "citiranjem" odlomkov svojih prejšnjih koreografij in video projekcij (Dom svobode) in s tem nadaljeval svojo specifično plesno ustvarjanje.