Torkov koncert v Cankarjevem domu je obetal veliko že na začetku. V ponudbi zanimive kombinacija novega jazza in ambientalnega post rocka sta napovedala svoj nastop švedski trio AALY, ki je gostil čikaškega mojstra Kena Vandermarka, in skupina Tortoise. V polni Linhartovi dvorani je na začetek koncerta čakala večinoma hrvaška publika, z nekaj vmesnimi nemško govorečimi posamezniki ter kopico slovenskih navdušencev. Atmosfera je bila prava - rdeče zatemnjen oder je kar srkal energijo in klical glasbenike ...
Mats Gustafsson, družinski oče, vodja tria in eden najbolj zanimivih improvizatorjev na saksofonu, ter Ken Vandermark, tenorski saksofonist in klarinetist, sta ob spremljavi kontrabasista Petra Janssona in bobnarja Kjella Nordesona začela udarno. Pet skladb melodičnega jazza je švedski trio AALY, ki svojo glasbo posveča raziskovanju glasbene zapuščine legendarnega Alberta Aylerja, z gostom odigral dramatično in v odlični formi. Igranje Matsa in Kena se po zunanjem gibanju popolnoma razlikuje, prvi je hipnotično ekspresiven ter telesno živahen, medtem ko je drugi notranje impulziven. Vendar je njuna glasba zaradi te kontrastnosti še bolj močna. Oboževalci, ki spremljajo skupino že od samega začetka pred skoraj petnajstimi leti, se bodo prav gotovo strinjali, da je njihova glasba najbolj izrazita ravno na takšnih živih nastopih. Med skladbami z najbolj močno uigranostjo naj omenim le dve: Unit Character posvečen Jimmyju Lyonsu in I Love You za Matsonovo hčerko.
Dvajsetminutna pavza in užitek cigaretnega dima sta bila ravno dovolj za preklop na čikaško sceno. Napovedal jo je Kevin Drumm na table top kitari. Z zvoki je kalejdoskopsko oblikoval grafične figure na velikem screenu. In že so na popolnoma zatemnjen oder prihrumeli čikaški "želvaki". V ozadju na platnu sta dva miga preletela modro nebo. Glasbo skupine Tortoise, ki je večinoma prepoznamo po številnih tolkalih in vibrafonu, je bila ves čas koncerta podložena z vizualnim dogajanjem na zaslonu. Priznam, da ne vem, ali je takšna video projekcija za njih običajna, vsekakor pa je bil njihov koncert obarvan z zanimivimi inštrumentalnimi zvoki (od akustičnih do električnih) in spreminjanjem podob na zaslonu. Dan Bitney, John Herndon, Douglas McCombs, John McEntire in Jeff Parker so predstavili svoj četrti album Standards, se izmenično menjavali na bobnih, vibrafonu, marimbi in klaviaturah in publiko razveselili kar s tremi intenzivnimi "bisi". Zažigaška post rockovska muzika je bila dovolj za miselni beg iz vsakdanjih okvirjev.
Vsekakor gre pohvala dobro razpoloženi publiki, ki je kljub peščici odhajajočih posameznikov, burno vztrajala do konca in dopolnjevala pestrost zasedb na odru.