Ker je prelep sobotni dan potrebno izkoristiti se je v soboto 16.07. ŽVPL ekipa odpravila na lov za reportažo o enem najbolj ekstremnih športov sploh, dirkanju oslov. Za devetimi gorami in devetimi vodami, ter še kakih 13 ovinkov naprej, sva v Žireh srečala Asu bus, ki je prevažal gledalce na prizorišče.
V Žireh nato oster ovinek v levo in po asfaltiranih in makadamskih gorskih cestah sva, s pomočjo dobro označene poti, po še kakih petsto ovinkih, prispela na "dirkališče", ki je bilo resnično "in the middle of nowhere" v Opalah.
Oba sva bila takoj presenečena nad številom ljudi, saj je bilo ljudi vsaj tisoč, če ne še kakšen več, za njihovo zabavno pa je skrbel hišnik Jože, narodno-zabavni ansambel Akord iz Spodnje Idrije ter pevec/humorist, ki je veselo prepeval največje uspešnice t.i. goveje glasbe in povedal kak vic, ki je nasmejal kakih 5 navzočih.
Razlog celotne veselice pa so bile druge tradicionalne oslovske dirke, ki jih organizira lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Letos se je na dirko prijavilo enajst tekmovalcev. Prijaviti sva se hotela tudi midva, ampak nama žal uredništvo, zaradi prevelike preobremenjenosti, ni uspelo pravočasno priskrbeti osla, na samem prizorišču pa si ga žal ni bilo moč sposoditi. Na startu je tako stalo osem oslic (Pepca, Julka, Nona, 2x Rozika, Miša, Špelca in Ankica) ter trije osli (Ferdo, Miško in Rožle).
Dirka je potekala po turnirskem sistemu, torej na izpadanje. Bilo je tudi nekaj osnovnih pravil, poglavitno pa to, da tekmovalci tekmujejo na lastno odgovornost, ter da se jezdi brez uporabe uzd ter sedla. Dirkalo se je tako, da je bilo potrebno najprej osla prijahati v notranjost proge, ki je bila zbita iz desk (oblikovana v oglato črko "U") se tam dotakniti ograje, se obrniti in nato odjezditi še nazaj.
Kako zakomplicirano je vse skupaj je pokazal že prvi par, saj se Julka nikakor ni želela premakniti in je konec dirke pričakala kar na samem startu.
Zmagovalec pa je za kakih 150 metrov dolgo progo potreboval kar nekaj minut, saj si tudi Pepca ni kaj pretirano želela zmagati.
Takole na pogled sta najbolj izstopala Miško in Rožle, ki sta bila fizično precej močnejša, predvsem pa zelo, zelo glasna. Miško je izstopal tudi zaradi svoje rdeče rutice s katero se je priljubil še gledalcem, poleg tega pa velja omeniti, da je bil njegov lastnik lokalni veljak in direktor omenjene prireditve. Favorita sta se spopadla že v prvem krogu, dirko pa je dobil Rožle. Pot v ograjeni del sta oba opravila počasi in se jezdecema upirala, povratek pa je bil že podoben dirki, saj sta oba osla pot nazaj pretekla v polnem galopu. Kot kaže sta si resnično želela čim prej spet okusiti svobodo odprtega prostora. Tako se je z rutico okrašeni Miško hitro poslovil, razlogov pa je več. Eden izmed njih je gotovo Miškov libido, saj se je Miško v družbi oslic izgubil precej energije pa še večina krvi je končalo na napačnem kraju, da bi lahko dirkal, poleg tega pa je tudi njegov lastnik imel kar precej kilogramov preveč, kar pa se za direktorja dirke seveda spodobi.
Da bi tekmovanje potekalo natančno po pravilih je skrbela komisija, ki pa jo ni motilo, da so nekateri tekmovalci na oslih ležali in se ob tem vlekli za ograjo ali pa dejstvo, da je poleg ene oslice celotno progo pretekel tudi njen mladič.
Vse skupaj sem si seveda predstavljal precej drugače, saj resnično nisem vedel, da je lahko osel tako zelo trmast, da se sploh ne premakne iz mesta. A ravno Julka, ki ni pretekla niti metra jo je najbolje odnesla, saj je izpadla v prvem krogu in se s tem znebila dodatnega dela in prenašanja možakarjev, ki tehtajo vsaj toliko, nekateri pa precej več, kot osel na katerem sedi.
Upam pa, da bo uredništvo naslednje leto uspelo pravočasno priskrbeti osla, da se bomo dirke udeležili tudi mi in če bo naš osel dovolj pameten, bomo seveda izpadli kar se da hitro.