Druga godba, festival, ki razširja svetovna glasbena obzorja, je letos zarolal svoje okovje že devetnajstič. Na nekaterih mestih je presenetil, na nekaterih pa razočaral. Predvsem je organizatorjeva cinična nota prišla do izraza ob napovedi palestinsko-ameriškega večera. Najbolj so zažgali tisti, ki so ostali neopaženi. Tradicionalno okolje Križank je bilo osrednje prizorišče, Cankarjev dom, Vodnikova domačija in Metelkova pa so zapolnili prostorski manko v otvoritvenih in zaključnih večerih.
Vrteči se derviši in Ensemble Al Kindi z Hamzo Shakkurjem, je Druga godba predstavila svojo rdečo nit letošnjega festivala. Skupni imenovalec je bil arabsko ali vsaj Severno afriško.
Derviši so bili kakopak primer, ki je buril domišljijo. Glasbeno dovršen in nerigidno tradicionalen nastop je marsikoga navdušili. Nastop Dervišev, ki je presegal povprečno turistično atrakcijo in jo spreobrnil v bogaboječe pričakovanje izkustva Velike mošeje v Damasku, odkoder mistiki prihajajo.
Organizator Bogdan Benigar si je ob otvoritvi festivala dovolil (ne)kulturni spodrsljaj - za drugi večer godbe je napovedal ameriško - palestinski večer, ter tako globoko užalil nastopajoče. Newyorčan Ned Rothenberg je nastopil skupaj z bratoma Wissam iz Palestine.
Prvi, iz kozmopolitskega New Yorka z židovskimi koreninami je postregel z nenavadno glasbeno pustolovščino, ki jo je zaznamovalo krožno dihanje na japonskem pihalu šakuhači. Meditativna glasba je zahtevala tudi meditativno poslušalstvo, ki ga nikakor ne bi smeli motiti škljocajoči fotoaparati. Zadostila niso niti opozorila nastopajočega, mogoče bi bila najpreprostejša rešitev prepoved fotografiranja s strani organizatorja?!
Palestinski duo Wissam na lutnjah sta pred dovršenim nastopom, ki ga je zapolnjevala improvizacija, nastopila še s pojasnilom, da nista tu, da bi rešila politična nesoglasja, ampak sta tu le kot glasnika blagozvočja. Še en organizacijski premislek za v prihodnje?
Tretji večer je zapolnil David Evans, ki sem ga spodaj podpisana zamudila in ga zato vi pokomentirate v komentarjih.
Z izleta sem se že vrnila v četrtek, ko je v Križankah nastopil Sam Mangwana s predhodnjimi favoriti Terra Folk. Nabito polne Križanke so zelo očitno pričakovale le Terra Folk. "BeBeC" nagrajenci so popolnoma podkurili občinstvo s svojim zajebantskim nastopom. Zato se je zdelo, da so oni glavne zvezde večera. Sam je oplemenitil dvorano z afriškimi ritmi, ki so se izrodili v repeticijo, a so plesa željne obiskovalce osrečili.
Sledil je vrhunec festivala, ki ga je krojila arabska disko diva Natacha Atlas. Pred njo so nastopili Gombač s Kataleno, ki je zopet navdušil občinstvo. Po čakanju, kakor se za zvezde pač spodobi, je Natacha končno prišla na oder. Nastop me ni navdušil, čeprav sem že leta iskrena fenica njenega glasu, ob katerem se da res temeljito premigati boke. Razočarala me je, ker ni pokazala patosa ampak le štiri različne oprave. Med preoblačenjem smo jo čakali. Ko smo hoteli njeno sladostrastno petje, smo slišali le rutino, za katero se je skrivalo nekaj, kar bi bilo lahko več. Tudi tistih nekaj trebušastih obratov na odru je razblinilo auratično meglo, ki se je spetla okoli Natachinega mita.
V soboto je nastopila druga največja atrakcija Druge godbe - Hasna el Becharia iz puščavske Alžirije. Celoten večer so zaokrožili še Germarna iz Švedske in Mercedes Peon iz Španije. Vse te različne godbe so bile precej naporne za poslušalstvo. Štiriurna ekspedicija v različne svetove me je popeljela v posebno vzdušje, bolj kot Hasna na inštrumentu gembri me je navdušila Mercedes s svojo pobrito pojavo in igranjem na gaite, ki močno spominjajo na škotske dude.
Eden najlepših glasov godbe je vsekakor pripadal skandinavski Emmi, ki je vsako pesem pospremila z vsebinskim pojasnilom.
Zaključni večer se je zgodil na Metelkovi, pri Koritu je bilo soparno kot v kakšni švedski savni, na odru pa so igrali Spaceways inc., z izrednim bobnarjem Hamidom Drakom in Kenom Vandermarkom na saksu, ki so se skupaj z kontrabasom potili pod lučmi v Menzi.
Eden boljših koncertov je bil prav ta, žal je bilo okolje brezzračne komore v zadušljivem in soparnem večeru nevzdržno.
Ob zaključku festivala mi ne gresta iz glave Palestinca na lutnjah in Ned Rothenberg. Ta je nastopil tudi na Jazz Festivalu v Cerknem, na tamkajšnji Glasbeni šoli pa je bila organizirana tudi brezplačna lekcija iz razvijanja tehnik igranja na saksofonu, klarinetih in šakuhačiju. Na delavnico je prišel le en(1) glasbenik?!
Zanimiv in predvsem raznolik program Druge godbe, z par zvezdami, ki so kar vabile množice ljudi v in izven okolja Križank. Dovolj ekskurzij v neznane svetove, začinjene s par jazzy začimbami. Najbolj so presenetili tisti, ki so nastopili v mali Štihovi dvorani, na "Ameriško-palestinskem" večeru. Redarstvo v Križankah pa je bilo dovolj dobrodušno, da se je grmovje od padcev čez zid kar treslo.