Moj pogled na modo in dogajanje okoli nje bom opredelila kot rahlo nezaupanje v vse, kar človek vidi na modnih revijah. Danes sem opazovala obraze okoli sebe, oblekce v katere so bile odete dame, vedenje pomembnih povabljenih oseb v prvi vrsti ob modni stezi, ki se jim še ploskati ni dalo kaj preveč, ko je bil defile modelov po vsakem zaključku modnega oblikovalca in trivialnosti, ki jih marsikdo ne jemlje resno.
Sama sem mama najstniške manekenke, ki sicer nosi sedaj bolj najstniško modo ter je članica ene izmed manekenskih agencij pa vem, koliko truda vlagajo modeli v to, da se potem na videz zelo nonšalantno sprehodijo tistih nekaj metrov po črni modni stezi. Z nejevero sem gledala v tanke, skoraj pajkovske nogice manekenk ter zraven ugibala ali bo z naslednjim korakom še lahko dvignila na videz zelo težek salonar z visoko peto in debelo platformo. Seveda so lahko. Niti ena se ni niti enkrat nasmehnila ali kako drugače pokazala bilo kakšno emocijo, očitno je to strogo prepovedano. Svež in drugačen veter očitno še dolgo ne bo zapihal med kreatorji, ki najemajo modele in jim dajejo navodila kako naj se vedejo na stezi. Vedno enako, dokaj dolgočasno.
Organizacija je bila korektna, obiskovalci so se ogledovali, kdo koga pozna, kako se bolj izpostaviti pred bliskavicami fotoaparatov, pomembno je bilo, kdo sedi bližje prvi vrsti in v kaj je kdo oblečen. Najbolj zanimivo je pa to, da se večina med seboj pozna tako ali drugače. Sama sem bila vesela snidenja s starima prijateljema Alešem Bravničarjem in Damjanom Kocjančičem, svet je dejansko majhna vas.
Oblikovalci:
Miro Misljen: modelke z velikimi rožami na glavi, dokaj nosljive cunjice
Sofia Nogard: bolj kot oblačila sem opazovala tanke in suhe nogice deklet na stezi
Tanja Zorn: korektna oblačila, a sem začela pogrešati moško modo
Niti Niti: želja uslišana, velika večina so bili moški modeli, v debelih volnenih puloverjih s kapucami, spredaj odprtimi. Te kreacije so me spomnile na Mel Gibsonov film Braveheart in na škotsko višavje izpred več stoletij, dejansko vidiš boj človeka z mrzlo naravo, lakoto in s samim sabo, kot je poetično opisano v spremni besedi
Alice Bossman: sodobne mongolske zakrite dame v lepih belih kostumih na deset in en način, bilo videti dokaj nosljivo in ženstveno.
After party
TV hiše so čakale s prižganimi kamerami in novinarji z mikrofonom v roki na znane VIP obraze, da lahko posnamejo nekaj sekund dolg prispevek, alkohol je bil zastonj, vstop mogoče le z vabilom, druženje obvezno.
Zaključek
Prvi dan zanimiv, polno dobrih energij, kreativnosti, zadovoljnih obrazov, pa četudi so se prišli le kazat. Zakaj pa ne?
