V četrtek 28.6.2001 se je pod taktirko kalifornijčana Butcha Morrisa otvoril 42. ljubljanski Jazz Festival. Big Band RTVS je pod Morrisom, ki je izrezan Morgan Freeman, deloval kot dobro naoljen stroj, poln živahnosti in improvizacije.
Po odličnem koncertu so organizatorji izkoristili priliko in nam sporočili, da je vodstvo RTVS ukinilo oddajo Izza Odra, ki jo je leta dolgo vodil Brane Rončel, in kjer smo imeli priliko zastonj(!) videti svetovna imena kot so Joe Zawinul, Femi Kuti, Eddie Palmieri, Dave Holland Quartet, Elvin Jones ITD. Tukaj pa jaz izkoriščam priliko za en sočen, iskren in necenzuriran F U C K Y O U!! vodstvu nacionalne televizije, ki se bo od sedaj trudilo, da bomo imeli up-to-date pogled s Krvavca ali Čateških Toplic, in da nam bodo vedno dostopna gnusna ameriška govna, ki jih lahko kupimo, da bomo tudi mi izgledali bolje, da bo tudi naš avto bolje tekel, in da bomo tudi mi lahko super enostavno pleskali stene in spali na ortopedsko oblikovanih jogijih iz Japonske.
Potem so še malo pljunili čez Primoža Grašiča, ki ga ni bilo na Big Bandovski koncert, češ, poglejte si zvezdnika, ki mu je pod častjo igrati z nami! Grašič je že imel razloge, da ga ni bilo in ne glede na to, ali so upravičeni ali ne, je pripisovanje Grašičeve odsotnosti zvezdništvu malodane smešno, če vemo, da Grašič poleti igra npr. pred Samsaro na Prešercu!
Kraljica tragikomičnosti celotne situacije pa je izjava enega vodilnih RTV-jevcev, da so pometali ven nekaj vidnejših oddaj zaradi finančne stiske, v kateri so znašli zato, ker nekateri naročniki ne plačujejo redno svojih obveznosti!!! Halo!!?
Kar se tiče Festivala, je bil v četrtek obisk dokaj boren. Pa to glavnih nastopajočih kozmičnih gurujev Sun Ra Arkestra ni prav nič motilo - na oder so pribrzeli kot bliski in, oblečeni v razpoznavne srebrnozlate spejsi kombinezone s temnimi smučarskimi očali in s svetlečimi žicami okrog ostarelih lobanj zašopali tak power jazz, da se je pokojni Sun Ra verjeno v grobu obračal, ker ga ni več z njimi. Pihalna sekcija Arkestra je v nekem hipu poletela med publiko, šopala po Križankah gor in dol, se med pandemoniumskim pihanjem v saxe in pozavne krčevito zvijala po lesenem podiumu pod odrom ter se nasploh imela super fino! Če se imajo že na Zemlji tako kul, jim bo v Vesolju še lepše, kajti "Space is the Place!"
Italian Instabile Orchestra so našopali petkov večer in uspešno ogrevali publiko na nastop Ala Di Meole, ki je, mimogrede, v Ljubljani solo nastopil prvič po petnajst letih! Instabile Orchestra ni bil zastonj trikrat imenovan za najboljšo italijansko jazz skupino, osemnajst glasbenikov nam je prestavilo lastni repertoar in nas obenem super zabavalo. Muzika je ušesom prijazna in dinamična, skratka, vse skupaj je bilo prav simpatično. Kitarist Al di Meola je seveda rutinirano dosegel pričakovanja. Pa saj to niti ni presenteljivo ... pri devetnajstih letih je tipček že igral pri Chicku Corei! Opisovanju se bom tokrat ognil, preposlušajte Krushevo Stefanovskega in Tadića, pa boste videli o kakšni muziki govorim. Ali pa si kupite Alov najbolj sveži izdelek The Grande Passion in odislite simfonični orkester in perkusioniste, tu nekje smo! Koncertek je zaključil Rabih Abou Khalil quartet, ki v glasbi uteleša osvežujoč fusion jazza in arabskega etna. Duhovitega libanonca na tubi spremlja Michel Godard, vodja srednjeveško mračnjaškega Calixtinus Enseble-a, ki ste ga imeli priliko videti na letošnji Drugi Godbi 2001, če niste šli ravno na Nicka Cavea, koncerta sta namreč potekala istočasno. Prav simpatično je, da je Rabih dejansko napisal komade kot so Lewinsky march (uganite o kom govori...), ter Hvalnico Jagodam. Zabavno virtuozno!
Zadnji dan. Jebiga, enkrat se pač neha in čakali bomo okroglo leto, da se jazzerji spet spotaknejo ob Ljubljano. Boilers so nova gonilna sila hrvaške jazzovske scene, skupino sestavljajo štirje izjemni instrumentalisti, ki jih brez težav porinemo med pomembnejše evropske izvajalce, ki so lepo pripravili sceno za sledeči David S. Ware quartet. Warea proglašajo za naslednika Johna Coltranea, tako da njegovega špila sploh ne bi več komentiral, ker bi moralo biti jasno že vse! V njegovi skupini pa sicer, ne pa tudi v Ljubljani, najdemo bobnarko Susie Ibarra, spet stara znanka iz letošnje Druge Godbe. Že sama prisotnost Ibarre pri Wareu namiguje na tehnično popolnost in eksperimentalno naravnanost Wareovega free jazza. In tako je tudi bilo! Sledila pa je še super poslastica, Marc Ribot y Los Cubanos Postizos! Predvidevam, da so bili nekateri obiskovalci nad francozom malček razočarani, ker so pričakovali, da bo Ribot privlekel s seboj na oder tisti starejši notorični improvizacijski jazzrock repertoar, po katerem tako slovi. V muziki se da Ribotov kitarski sound vsekakor prepoznati, kitarska linija izpade impro izpiljena, nekako tako, da se ti prvi hip zdi, da je bil vstop malce prehiter in prekakofoničen, naslednji hip se pa vse zlije v izdelano celoto, ki ti srši lase. Los Cubanos Postizos so glasniki kubanske spevne ritmike, in kot taki idealni spremljevalci zrelega Ribota. Skupaj ustvarjajo izjemno prijetno muziko, ki na koncertih verjetno pride mnogo bolj do izraza kot Marcove impro epopeje izpred nekaj let!
