Petek (15.9. v AG) ali dan za house. Dance Lounge bi moral biti tokrat gigantskih razsežnosti, kajti kot "dnevna soba" ni zmogel ugoditi vsem hkrati. Prostor je že z dobro glasbo poln. Ljudje smo le dodatna sfera, ki prenaša to magično energijo elektronskih zvokov. In prostor je bil tokrat poln sebe, ritmov in mase, ki je bila tokrat neštevna.
Joe Montana nas je ogrel z značilnimi ritmi. Če so bili to začetki vrhunca, ni besed niti za prvi ton, ki nam ga je dal deček z vzhodne obale, David Morales. Tako kot se konča film "Remember the Titans", je z isto podlago svoj prvi set začel Morales. Jaz, on, pa ona, pa deset drugih, pa v istem valu navdušenja, in z isto energijo še sto naslednjih, in sočasno še večkrat deset in nekajkrat sto, vsi razvneti od čudovitih zvokov in takoj zatem zaradi lastnih gibov, prav vsak je čutil val, ki ga je med nas poslal umetnik mešanja popa in housa. Lahkotni ritmi z vokalno podlago in prepoznavnimi glasovi so nas dvigovali v sfere užitkov, ki so se skozi večer le še stopnjevali.
Easy House zvoki s primesmi Pop Housa so premikali boke, gladke trebuščke, napete dojke, dolge noge in mamili poglede nasprotnega in istega spola. Vsi navdušeni nad močnejšim spolom, pa so se naslajali nad lepimi oblikami rok, tresljaji izoblikovanih prs in trebušnih mišic, boki pa so se gibali, kot da bi sledili ženskim.
Ritem je spremenil gibe, do naslad so prišli ljubitelji trših zvokov. Jutro je izvabilo še nekajkrat mehkejše ritme, ki so z dnevom zlili navdušence iz Mezanina, kjer je svoje izvabljal iz sebe ter nestrpnih in željnih novega, Crazy Lemon, z najbolj razgretimi iz Dance Loungea. Zvoki, ki so poslušali množico in ritmi, ki so bili ljubi posamezniku. Če bi bil to New York bi bilo jutro v drugačnih barvah, ker je drugačen New York sam. David je osvojil barvo Izole in poslušal utrip, smer, val množice.
Še en večer, ki si ga bomo zapomnili. Vsak iz svojih nagnjenj in razlogov. Tudi David ni odšel ravnodušen.