Downcore in Darkest Hour.
Burning Inside še naprej pridno beležijo na krajših nosilcih zvokov (Obedience is a slower form of death, We are young so we scream (just to feel alive), Entertainment for thr rest).
Skupaj s to turnejo pa so promovirali še novi split MCD z Darkest Hour. Poleg solidnega nastopa, ki pa ni posebej izstopal, so bili udeleženci med tehničnimi motnjami deležni še neobveznega kramljanja o tem in onem ter primerjavo (v teh dnevih aktualne) slovenske in madžarske nogometne scene.
Darkest Hour (v nadaljevanju) na plošči sicer zvenijo dobro, kar pa ni nič v primerjavi z živim nastopom. Hard core je že sam po sebi lahko močan glasbeni stil. Zmešan z metalom in pridihom progresivnega rocka pa se še potencira divjanje pevca pod odrom med publiko in ostalega benda ki je zavzel oder. Skupina drugače prihaja iz Washingtona D.C..
V zgodnejšem obdobju delovanja so izdali par manjših plošč in igrali praktično v vsakem prostoru, kamor so lahko stlačili svojo opremo. S časoma so oblikovali svoj še danes zančilen zvok in nazore. Po načinu delovanja ostajajo bližje hard core punku. V zvoku pa je poleg teh prvin močno prisoten vpiv evropskega metala in starejših progresivnih metal-rockerjev. Z predalčakanjem po zvrsteh se sicer ne ukvarjajo, ampak raje iz vsake vzamejo tisto, kar jim je všeč na svoj lasten način.
Leta 1999 so na založi MIA records izdali precej odmevno ploščo The Mark of Judas. Po razdapdu založbe pa so se odpravili v Chichago na sedež Victory records, saj so slišali da je njihov šef pokazal zanimanje za bend.
Kar tam so odigrali svoj nastop, par mesecev za tem pa že podpisali pogodbo. Z letos izdano ploščo So sedated, So secure pa so začeli svojo turnejo, ki se ne bo končala pred naslednjim letom.
