V dvorani Duše Počkajeve v Cankarjevem domu je bila pred kratkim premiera gledališko-plesne predstave z vabljivim naslovom Poželenje. Mozaik številnih možnih zapeljevanj med moškim in žensko sta odplesala zares odlična plesalca Branko Potočan in Sanja Nešković Peršin.
Med moškim in žensko kot slehernima likoma se odvija niz čustvenih odnosov, ki od dramaturško netaktne začetne dražljivosti (na ekranu je prikaz dotikanja njunih stopal, ki se do konca predstave izkaže kot najbolj poželenja vreden poskus) prehaja v nejasno zapeljevanje s padci in vzponi. Zanimiv je morda dramski vložek, ki ga oba igralca kot monolog izpovesta drug o drugem.
Moški se sam pri sebi spominja zapeljive ženske, ki jo je srečal v baru, ona pripoveduje isto zgodbo iz svojega vidika "prijateljici" med publiko. Ko se ponovno najdeta na odru so njuni poskusi zbližanja nagonski: gledata se, lovita, se odrivata, objemata, plešeta, jesta grozdje, se zavijeta v rjuho, kadita, ležita ... Vse kar počneta ona in on.
Med njim in njo je torej vzpostavljena komunikacija, ki temelji na predstavitvi osnovnih ljubezenskih čutenj, ki iz prikrite erotike prehajajo v seks in ljubezen. Žal smo si morali gledalci to v glavah bolj domišljati, kot smo lahko prepoznali iz koreografije in režije plesne predstave Sebastjana Stariča.
Vrhunskosti plesnih gibov Potočana in Neškovićeve ne gre oporekati, njuna izvedba je tehnično popolna, že sama prisotnost njunih teles ponuja možnost poželenja, kar pa za gledališko-plesno umetnost verjetno ni dovolj. Avtorska glasba projekta Juice Connection (Stojan Kralj in Borut Praper) je njun naštudiran plesni korak dopolnjevala in ritmično stopnjevala.
V predstavi se je pokazalo, da so preproste in malo manj vidne stvari celo bolj zanimive in ponujajo več strasti. Včasih so pomembni le dotiki, božanje, opazovanje..., kot v svojem monologu razmišlja moški. Odnos med njim in njo je kot igra, ki se začne in konča na gugalnici. Važno je gibanje.