(Na)tečaj Kdo bo osvojil TriGlav? je izvrgel muskontarje, ki so jim rekli, da bodo zvezde. Od malega in nepomembnega benda, ki ga pričujoči spletopis spremlja že od ranih začetkov (bravo mi, publika pa tuli: "Šmelc trenutek"), se je skalil bend, ki je zamenjal zvočno kuliso, fantje pa so si zavoljo prezence tudi pobarvali lase.Vse za biznis.
Le slabo leto nazaj sem pobe opazovala v KUD-u. Drenjali so se na malem odrčku in sramežljivo migali z ritko, čeprav so že naštudirali nu metal ikonografijo. Krivično je, da mediji kasneje nekoga, ki si prizadeva igrati pred na roke preštetim občinstvom, šikanirajo za populističnega kadavra MTV generacije, ki da ne-elegantno kopira ameriške Fred Durst skorupcala in hlapčevsko spreminja glasbo pod producentsko taktirko in vplivom "ljudi z založbe."
Jebiga, nekateri še niso ugotovili, da je pop industrija biznis, ki zahteva določena prilagajanja in odrekanja,kar pripelje do všečnosti - vse zavoljo trga. In tudi Nika, kot ena vodilnih slovenskih založb se tega drži. Vodilo je pač čimveč mufe in čao. Pozabljivi novinarčki lahko kritizirajo kao alter indie založbe, kjer so alternativci sami svoji šefi.
Čeprav so TriGlav označili kot alternativo PopStars, so pozabili, da pobje delajo svojo muziko in ne Geržina megaindustrijo. Pravzaprav je (na)tečaj le dal možnost tem mladim fantom in jim skrajšal pot od garaže do studia.
Plošček Čas, prvi album D-factov ima zavito zgodovino. Prvi singel, Čas ameriške dekadence (poslušaš MP3 tule) bo dobil celo vizualno podobo v Strup(eni) preobleki. Med snemanjem in lepljenjem nove idile so se odrekli live koncertom ter tako presenetili z petkovo neverjetno spremembo.
Pericza na vokalu se je metamorfiziral v frontmana z levičarskim nabojem, Mike - samuraj na kitari - je umiril nastop (škoda, na Rock Otočcu je bil nepozaben), Bojan na basu mirno nadaljuje, Milko dodaja, Andraž na bobnih ihtavo udirja. Simon Stojko Falk se je s skrečerjem skril za ozadje in ostal neopazen. Krivično, prav on je prispeval levji delež k omenjeni metamorfozi, ki deluje agresivno, potrebno in nasploh nedolgočasno. Vokali so okrepljeni z Milkotovim intelektualnim pridihom, kar sploh ni slabo, saj Pericza na trenutke rabi pomoč.
Že drugi pridruženi član, Klemen Klemen je zamujal debelo uro in se je kataklizmično pojavil na odru v sredini giga. Keš pičke so me spravile v smeh, kot že dolgo ne. Tip zna, čeprav je v freestaylu daleč za konkurenco ...
In hej, koncert se je začel okoli dvanajste ure kot uradni afterparty Novega novega rocka. Publika je zaradi savne zgubljala zavest, vzdušje je bilo kričavo, mnenja pa še vedno deljena.
Lahko ponovim le to, da je kritiziranje dobrodošlo, vendar ne takrat, ko se stvar vrti okoli popularizacijskih vzorcev in amerikanizacije. Jebiga, mogoče bomo vseeno globalizirali Freda Dursta, ki bo (pohvalno!) pel v slovenščini. Pa ne zaradi Toporišiča, ampak zgolj zaradi zdrave raznolikosti trga. Tistim, ki ne marajo amerikanizacije in je ne sprejemajo kot nujnega zla priporočam povratek k koreninam. Dalmatinski melos je pa okej!
Foto: Domen Repnik
