Skupina Supernova je 20.9. izdala svojo drugo ploščo Somnium, ki je bistveno drugačen od prvenca Vzemi me. Uradna promocija plošče se je zgodila v četrtek, 6.11. v ljubljanskem Ortu. Pa je Supernovi uspelo tudi v živo storiti korak od poceni pop do zahtevnega rock sloga?
V napovedi dogodka sem omenil, da Supernovo mnogi primerjajo s Siddharto in Los Ventilos in ti dve skupini sta zagotovo precej visoko merilo kakovosti in glasbenega znanja na slovenskem glasbenem trgu. Vendar do tja Supernovo čaka še precej dolga pot.
Supernova so skupina, ki so se na začetku svoje kariere spopadali z nastopi na različnih popevkarskih festivalih, kjer so bili bolj ali manj uspešni. Lahko bi jih primerjali z Ritem planet, morda tudi Yuhubando in še kom.
Zgodil se je preobrat v slovenski glasbi oziroma zgodil se je glasbeni fenomen, imenovan Siddharta. In nenadoma je vsaka skupina želela izgledati, delovati in uspeti kot oni. A treba je razumeti, da so bili Siddharta prvi in da so zaradi tega vedno tudi korak naprej. Pa čeprav se morda končuje tudi njihova zgodba in ne delajo več korakov naprej, temveč le še vstran.
Supernova je zamenjala celotno ritem sekcijo in se odločila, da bodo tudi oni postali rockerji, divji, energični in neobrzdani. A to ni lahko! Rock ni nekaj, kar je v tebi z danes na jutri, temveč nekaj, kar je v tebi od nekdaj in za vekomaj.
Skladba Kolaps, s katero so Supernova znova opozorili nase, je bila dober obet. A prihodnost bo morda pokazala, da je šlo pravzaprav le za preblisk. Vsa glasba si je zelo podobna - zmes kvazi heavy metalske kitare, spojena s synthom, ritem bolj ali manj drži basist, bobnar je (kljub - kakor se govori - silnemu talentu) neopazen, glas pa povsem neprepričljiv. Izstopa predvsem poza!
Skupina se je poleg tega odločila, da pozabi na svojo pop preteklost, zato imajo lastnega koncertnega repertoarja zgolj toliko, kolikor je skladb na plošči. Ostalo sestavljajo priredbe - skladb iz osemdesetih let. In bolj ali manj vsi vedo, da je bila rock, sploh pa pop produkcija v osemdesetih zgolj produkcija in da je imela z redkimi izjemami s kvalitetno in poslušljivo glasbo zelo malo skupnega. Enoličnost, ponavljanje refrenov, poceni produkcijski triki, neprepričljivi glasovi...
Se sprašujete, kaj ostane oziroma kaj je pozitivno? Žal,bolj malo. Ostane zelo dober odrski nastop, pri katerem izstopa predvsem pevec skupine, ki se je naučil nekaj zabavnih trikov, kako zabavati občinstvo. Občinstvo je bilo v večini sestavljeno iz stalnih in domačih oboževalcev skupine, za nepristranske opazovalce pa ne skupina in ne gosti niso naredili posebnega, kaj šele izstopajočega vtisa.
Morda bo čez čas bolje, morda. Potrebnih bo veliko koncertov, morda še en kitarist, da bo že obstoječi prišel do izraza in možnosti dokazati svoje znanje. Rock ni le stil glasbe, temveč stil življenja in razmišljanja.
In tudi to je, poleg izredne glasbene domišljije, tisto, kar loči Supernovo od mnogih, ki so nad njimi in ki jih blejski pop "rockerji" lahko le opazujejo.
