Tako, pa smo ga preživeli - še sedemnajstega. Začetek Druge Godbe namreč. Letošnjo Godbo so neuradno otvorili Bollywood Brass Band s svojim street performansom, glasbenim sprehodom od Magistrata do Križank, ki je bil verjetno najboljša in najbolj neposredna reklama za etno muziko, ki ste jo imeli priliko doživeti na ljubljanskih ulicah te dni.
Petek, 1.6. 2001
Formalno so prvi nastopili poljaki Trebunie - Tutki, družinski konglomerat glasbenikov, ki je v desetih letih obstoja proizvedel kar dvajset avtorskih kaset in trinajst zgoščenk. V svojih kreacijah združujejo prvine poljske tradicionalne glasbe, duba in reggaeja in so nasploh prav simpatični! In nato v naših logih precej znani Mostar Sevdah Reunion; bosanske sevdalinke se meni zdijo te vrste muzika, ki jo je zanimivo slišati, je lepa in sodi prav tja od koder izvira - v Hercegovino. Skratka, o mostarcih vse najboljše, je pa to pač muzika, ki jo z veseljem slišim na koncertu in je nikoli ne bi dal v kasetar v avtomobilu.
In "last but not least" so petkov večer zaključili že zgoraj omenjeni Bollywood Brass Band. To, da jih reklamirajo kot edini neindijski bend, ki lahko igra na katerikoli indijski poroki ali pogrebu, je silno posrečen opis. Neka prijateljica jih je slišala in čeprav je na tem glasbenem področju popolnoma neuka, takoj vprašala, če so igrali v kakšnem Kusturičinem filmu. Paralela z Bregovičem in njegovim Weddings & Funerals bendom je zelo zgovorna ... le da Goran ne preigrava orientalskih velikanov kot so Nusrat Fateh Ali Khan. Bollywoodovci so dinamičen in nastopaški žensko ... moški bend z močno pihalno sekcijo in energičnimi bobni ... poroke in pogrebi pač! Trube in tolkala ti ne pustijo stati pri miru, pa četudi jih poslušaš na CD playerju!
Sobota, 2.6.2001
Večer so začeli slovenski Štefbet Rifi, ki jih dejansko lahko brez slabe vesti postavimo ob bok Madredeus. Glasba je sicer popolnoma drugačna, muzičarji (violina, harmonika, kontrabas, pihala) so pa odlični! Štefbet Rifi so dokazali, da Slovenija premore vrhunsko etno zasedbo! Kar se tiče Madredeus, ki so sledili...
Čarobnega glasu Terese Salgueiro ni mogoče poslati po mejlu, treba ga je vdihavati kar tam, na podiumu križank. Ali pa, kar je še neprimerno bolje, iti v Lizbono in jih tam poslušati v pod starodavnimi oboki kakšnega ugodnega kluba. Vsekakor je med poslušanjem Madredeus lepo biti blizu Terese, Wenders je že vedel, zakaj je v svojem filmu Zgodba iz Lizbone elegantno vtkal ljubezenski pridih v odnos med Winterjem in Tereso? She's enchanting! Glede na to, da so po eni strani organizatorji uspeli celo situacijo precej zamoriti s kamero na tračnicah, ki se je ves koncert vozila levo in desno pred prvimi vrstami in snemala koncert, pa lahko morda pričakujemo kakšen posnetek v video obliki, kar po drugi strani tudi ne bi bilo slabo.
V bistvu bi bilo to najmanj kar lahko zahtevamo, če že nalomijo atmosfero na koncertu? Seveda pa si zaslužijo tudi pošteno pohvalno trepljanje po ramenu, ker so Ljubljani vseeno omogočili nepozabno doživetje s portugalskimi žametnimi zvezdami, kar je dosežek sam zase! Mnogo bolje je videti Madredeus s kamero v prvih vrstah, kot pa jih sploh ne videti! So thank you!
Foto: Martin Vodopivec
