Vreme nam zadnje čase res ni naklonjeno. Vsi, ki so pogrešali poletne vroče temperature, so lahko svojo glavo sunili v pravo puščavsko vihro, ki so jo v ljubljanski Gala Hali pripravili domači in tuji predstavniki stoner/sludge glasbe.
Za prvo puščavsko vzdušje so poskrbeli domači Omega Sun. Pa ne za vroče ogrevanje obiskovalcev, temveč za dokaj pusto vzdušje, ki ga je banda vzdrževala. Zvočno sicer solidno, čeravno malo klišejsko, zastavljena četverica je na odru namreč igrala bolj sama sebi, kot drugim prisotnim. Težki fuzzi rifi, grmeče bobnanje in raskavi vokal so imeli dovolj potenciala, da sunkovito dvignejo okoliško mikroklimo, vendar jim je za res vroč nastop zmanjkalo prave pare – tiste, ki zna pognati celotno dvorano do vrelišča.
Zato pa je že naslednji trio Lazer/Wulf povzročil puščavska temperaturna nihanja od najbolj ekstremno hladnih, do žgoče vročih. V roku enega samega komada. V roku ene same minute. Celo v enem samem rifu. Ameriška progressive/jazz/fusion/funk/metal/bilo-šta zasedba je ena takih band, ki pove veliko več v živo, kot na plati. Osnovno predposlušanje 2. izdelka The Beast of Left and Right ni dovolj korektno predstavilo podobo, ki smo jo lahko videli na odru. Maničen nastop je že bil dovolj kaotičen zaradi samih struktur komadov: Bryanovih rifov toliko, kot jih stara šola punkerjev odšpila v celotni karieri, Bradovih menjav ritmov več kot Portnoy na steroidih, Seanovo hobotnično ubiranje basa ter vsesplošno kakofonično prepletanje inštrumentov, ki pa so vedno zadeli prave poudarke. Dodatni kaotičnosti pa so tudi prispevali člani bande, ki so pokazali, da dihajo (in nekontrolirano trzajo) s svojo glasbo, ter se ne preveč ukvarjajo z vprašanjem, ali jih sploh kdo razume. Ravno ta zahtevnost glasbe je verjetno botrovala precej mlačnemu odzivu publike, ki je bržkone preobremenjena z racionalnim preračunavanjem ritmičnih vzorcev na svojem kalkulatorju na iPhone-u pozabila na doživljanje iracionalno glasbe. Go with the flow – tudi če gre za nebrzdane curke vrele vode. Kdor je znal pozabiti na klasične pop strukture in melodične napeve ter se znal popolnoma prepustiti glasbenem kubizmu, si je nastop zapomnil kot višek večera.
Kako nadkuriti to tisočvoltno žganje? Hja, z zares vročine željno publiko. Kylesa ima očitno dovolj močno bazo fanov, ki so pripravljeni priti tudi iz Beograda, da bi pomagali narediti iz koncertne dvorane pravo krušno peč. Savansko temperaturo je polna Gala Hala dosegla že kmalu po prvih uvodnih rifih. Peterica je tekom večera predstavila predvsem vroče hite z zadnjega albuma Ultraviolet (kot npr. Unspoken), pogreli pa so tudi kakšno starejšo klasiko, kot npr. Scapegoat, Running Red in Said and Done (in totalno zažgali). Center pozornosti je bila tokrat bolj Laura Pleasants, ki je na zadnjih izdelkih dobila vse večjo vokalno vlogo, medtem ko je Philip Cope odhripal bolj surove dele komadov. In verjeli ali ne – na oder Gala Hale se celo da spraviti 2 bobnarska seta! Človek bi si mislil, da bodo zavoljo okoliščin poslali enega bobnarja na krajši dopust po Ljubljani, vendar to ne bi bila Kylesa. Dvojni plemenski naval ali nič – nam bo pač malo bolj vroče. Zasedba je tako suvereno in profesionalno odigrala svoj set in ponovno dokazala, da med obvezno turnejsko opremo vedno spakira tudi izdatno dozo savanske omotične vročine.
Vroč koncertni večer smo nato še nekaj časa ohlajali s pločevinko piva in ob popolnoma nepuščavniški družbi nekaterih članov obeh ameriških zasedb, ki so z veseljem z nami delili kakšno zgodbo iz svoje evropske turneje. Intimnost Metelkove je spet dokazala svoje prednosti v ustvarjanju dobrega prenosa energije med nastopajočimi in poslušalci, kot vedno pa je treba izkazati vso čast Dihurčkoma, da lahko v tem vzdušju spremljamo najbolj vroče bande iz svetovnega podtalja.
