»Veš, kaj manjka večini ljudi? Veselje!« sva oni dan s kolegom modrovala ob pivu. In ker v življenju ni naključij, smo le nekaj dni kasneje doživeli pravcati manifest veselja v glasbi.
Na pustno soboto je namreč Gala Hala postala prizorišče metalske žurke pod taktirko čikaških melodikov Starkill in bojevniško razpoloženih Fincev Turisas.
Ti so s svojimi spektakularnimi nastopi in vikinško obarvanimi albumi navdahnili opazno število sledilcev, ki se za obisk koncerta rade volje ozaljšajo vsaj z »battle metal« barvami, če že ne tudi s kožuhi, palicami in drugimi dodatki. Če gre dobrovoljno vživetost v divjaško vlogo pripisati pustu ali predanosti težko rečem, v vsakem primeru pa številčnost vojščakov ni ušla poveljniku Mathiasu, ki je ponosno komentiral, da toliko pobarvanih obrazov vidijo prvič na turneji.
A vrnimo se na začetek. Veselico so v polovično napolnjeni Gali zagnali Starkill, četverica obetavnih mladcev (ne, resno, najstarejši ima 22 let), ki na naših koncih predstavlja svoj prvenec Fires of life. Album, ki ga fantje opisujejo kot »melodični death, začinjen z bizarnimi power in black elementi«, je fantazijska zgodba o bojevništvu, junaški smrti, sulicah in epskih zmagah, povedana skozi ambiciozne kitarske aranžmaje in energične ritme, v živo dodatno podkrepljene z motivacijskimi »Make some noise!« ter »I can't fuckin' hear ya!« Poleg Fires of life, New infernal rebith, Sword, Spear, Blood, Fire in drugih headbangerskih štiklcov smo se premierno razgibavali tudi ob še ne slišani Winter Desolation, od marsikatere udeleženke pa je bilo ob pogledu na oder slišati še odobravajoč »čedni.«
Po krajšem premoru pa so bile Galine bojevniške vrste že številčnejše in neomajno strnjene. Takoj si ugotovil, zakaj. Ob dramatičnem intru so se na oder zvrstile umetelno porisane in opremljene pojave, ki se jih moraš nagledati od čim bližje. Bistvo Turisas je namreč v veselju, zajebanciji in teatru – in to nalogo jemljejo smrtno resno. Predstavljaj si prizor v This is Spinal Tap, le bolj metalsko obarvan. In resničen. Vse sledi premišljenemu scenariju: v uvodnem Ten more miles ekipa z zanosom prepeva o svoji nepremagljivosti, Take this day nas popelje v neustrašno bitko, To Holmgard and beyond slavi še neodkrite dežele... ves čas pa se na odru možakarji potijo, korakajo in poveljujoče gestikulirajo. Žal pa ima vikinška pravljica šibko točko. Z zadnjim albumom, Turisas2013, se je šesterica opazno odmaknila od brutalnejših vložkov prejšnjih treh izdelkov in zaplula v bolj spevne vode, kar pa očitno ni dovolj za dvourno ohranjanje energije žaganja željne publike. Vseeno, moči (in piva) je bilo dovolj še za en »zugabe« pred prižiganjem luči, ki so sporočile, da se bliža čas pustne disko vročice. Bojevniki pa v beg.
Zgrabili smo dan in ga izkoristili za žur. Ali kot bi rekli kolegi metalci: »Carpe pijem!«
