No, pa smo jih dočakali - skupino Rammstein v Ljubljani po skoraj 8. letih. Še kakih (8 + n)2 let pa bomo verjetno čakali na spodobno koncertno dvorano, ker to Stožice še vedno niso.
30. Aprila smo bili priča trku dveh nasprotij: Balkan VS Evropa, kaos VS organiziranost, šlamparija VS perfekcionizem. Slovenija se je na žalost spet pokazala za eno tipično ex-Yugo državico, ki se nikakor ne zmore rešiti starih slabih navad in doseči nemškega ideala, po katerem so hrepeneli že naše babice in dedki. Bi imeli, ampak ne bi delali. Hočemo, pa se nam ne da. Prehitro smo zadovoljni, prepozno povzdvignemo glas in zahtevamo boljše.
Domet naše organiziranosti na koncertu: na tisoče obiskovalcev, odprta zgolja dva (!) vhoda; Rammstein že pol ure na odru, zunaj še vedno okoli 1.000 obiskovalcev, ki ne morejo noter; dvorana odprta že skoraj 3 leta, še vedno popolnoma neprilagojena za koncerte. In potem se strici trkajo po prsih: »Imamo vrhunsko, sodobno, enkratno, večnamensko dvorano«. Imamo en drek! Drek v neki kvazi-školjki na nekem zapuščenem gradbišču, pozabljenem od prvotnih planov (ali so ti sploh kdaj bili?). Tako začetno razžalitev je lahko upepelil le ogenj. Veliko ognja.
Po pričakovanjih so Rammstein nadaljevali s tematiko, ki so jo zastavili na turneji Made in Germany: zvočni in vizualni pregled dolge in uspešne kariere enih najbolj mazohističnih bendov v zgodovini glasbe. Resno, kolikokrat sem se že na koncertu v Zagrebu vprašal: »kaj, če bi kdo stopil za centimeter preveč naprej ali če bi se za desetinko sekunde prepozno umaknil?«. Koncerti Rammstein so pravi slalom med glasbenimi disciplinami – odmerjeno v stotinkah, vse odvisno od preciznosti in tehnike, napake te lahko drago stanejo. In smo mislili, da je nam v množici vroče...
Nemški spolni iztirjenci so spet pokazali, da jim v performansu ni para. In da so dovolj »mačo«, da si lahko privoščijo tudi roza barvo in sodomijo med sočlani. Podobnost med zadnjim Bondovim negativcem Silvo, kot ga je upodobil Javier Bardem, in vokalistom Tillom Lindemannom pa se mi je za vedno utrdila v trenutku, ko se je frontman z blanžiranimi lasmi in roza kosmatim jopičem (ki ni videl dnevne svetlobe vse od rave partyja v Ambasadi Gavioli v poznih devetdesetih) spustil na dieselpunkovski oder.
Poleg nekaterih presenečenj je šesterica odigrala podoben set, kot na koncertu v Zagrebu. Kakšen »bang, bang« več ne bi škodil, dobili smo kakšen komad manj (pogrešali smo skladbi Engel in Mutter), vendar pa kakšnega podkurjenega fana več (dobesedno: del performansa je bil tudi pobegli »obiskovalec«, ki je doživel pravi ognjeni krst s strani Tilla). Prijetno presenečenje je bila tudi klavirska izvedba skladbe Mein Hertz brennt, ki je razbila visokooktanski nastop in za trenutek kanalizirala razgreto energijo v minimalistični ekspresionizem dua Till in Flake in »zrajcala« ob vsakem kontraklimaktičnem refrenu. Za zaključek pa je sledilo še klasično šamponiranje metalskih glav s šamponom Head&Shoulders (&Face&Mouth&Tits). Ah, ti nemci...
Setlista
- Ich tu dir weh
- Wollt ihr das Bett in Flammen sehen?
- Keine Lust
- Sehnsucht
- Asche zu Asche
- Feuer frei!
- Mein Teil
- Ohne dich
- Wiener Blut
- Du riechst so gut
- Benzin
- Links 2-3-4
- Du hast
- Bück dich (Rammstein Intro)
- Ich will -----------------
- Mein Herz brennt
- Sonne
- Pussy
Za konec: natančno, profesionalno in »na polno«, kot smo od njih vajeni pričakovati, pa vendar bolj okrnjeno, kot je bilo v Zagrebu. Po tamkajšnjih koncertih pa bi se lahko v bodoče zgledovali tile naši »mi smo v Evropi, vi pa ne« strici, saj je bil koncert v Zagrebu lep prikaz dobre organiziranosti (au, burn!).
P.S.: Rammstein, dieselpunk, Iron Sky in Laibach. To bi še rad enkrat videl. Ali pa vsaj Ohne Dich z Laibachi. Bi se spodobilo, če so že imidž po njih pobrali.
