Preveč je besed in premalo prostora, da bi opisala dogajanje, prejšnji teden v Ossopu. Po prihodu na Sunsplash se je začelo popolnoma drugačno življenje, življenje na Jamajki. Drugačen svet, drugačni ljudje, drugačno življenje od evropskega. Potekalo je nekako takole...
Prvi dan:
Že pred vhodom nas je zajel jamajški duh. Ogromno ljudi. Povsod vonj po Mary. Pravi afriški črnci z zlatimi uhančki in verižicami. Vsi obiskovalci popolnoma prebodeni in potetovirani. Včasih že malo preveč. Iz vseh strani te gledajo radovedne oči, ki naznanjajo nove obiskovalce. Vstopili smo v drugo dimenzijo. Ob poteh so lenobno poležavali črnci (pa tudi belci) in ponujali: "Herba? Herba? Opium? Koka? Bamba?". Še dobro nismo postavili šotora in že se je mimo primajala potujoča trgovina na dveh nogah. Obletavali so nas sosedovi psi. Ambient je bil umirjen. Vse se je upočasnilo.
Zvečer smo si ogledali priznano skupino Misty in roots. Njihov sloves je upravičen. V "koncertnem" prostoru so se raztezale različne stojnice z vsemi mogočimi jamajškimi in malo manj jamajškimi izdelki. Na vhodu na prizorišče so nas mrko opazovali varnostniki in preverjali zapestnice. Vse skupaj je delovalo kot dobro organiziran sistem. Spremljale so nas vonjave iz mehiške, španske, vegetarijanske, turške restavracije. Na žalost je bilo za slovenske žepe vse malce predrago in se je bilo dišavam kar težko upreti. Kar hitro smo zapazili tudi šotor, kjer si si lahko privoščil dozo interneta, ki je bila količinsko in cenovno neomejena. Mimo nas so se sprehajale okrogle in nasmejane črnke, ki so na glavah nosile ogromne pladnje s sadjem in pijačo. Ob vrnitvi v šotor nas je uspaval kombi tujega Sound Systema, ki je bil en sam zvočnik in iz katerega je celo noč odmeval drum'n'bass, hip-hop, punk, techno in reggae.
Drugi dan:
Koncerti so se začeli šele ob 10pm. Nekateri so se popolnoma prepustili glasbi in skakali, noreli, druge je vročina tako zdelala, da so se le lahkotno pozibavali. Ogledala sva si film o življenju v Afganistanu, vendar so bili skoraj vsi filmi in seminarji v italijanščini. To bi lahko v prihodnjih letih spremenili. Manjka tudi organiziran prostor, kamor bi lahko novinarji spravili drago opremo. Povsod se prižigajo jointi, kadi se izza vsakega vogala. Veliko je cirkusantov in "škratov". Škrati imajo svojo picerijo, kjer pečejo super pice v domači krušni peči. Govorice pravijo, da živijo na nekem hribu v Italiji, popolnoma brez elektrike in brez vodovoda. Čez dan potekajo slikarske delavnice, lahko si spočiješ dušo in možgane na jogi ali meditaciji. Imajo tudi glasbeni studio za obetajoče mladce. Ogledala sem si kako delajo bobne in premamil me je en manjši tam-tam. Od 5-7h smo nato divje bobnali na učnih urah, ki jih je vodil priznan italijanski učitelj bobnanja. Obenem smo bili tudi spremljava afriškim plesalcem.
Prevladujejo obiskovalci nekje med 20-35 let, ne manjka pa mamic z dojenčki, babic in dedkov, najde se tudi kak najstnik. V parku, v središču dogajanja popoldne poležavamo v senci in igramo tarok ob rastafarijanskem bogu. Veliko je tujcev, čeprav Italijani še vedno prevladujejo, rodnih bratov še nismo zapazili. Organizatorji so naju nadvse lepo sprejeli. Počutila sva se prav domače. Tudi na Info točki so ponudili vse potrebne informacije tako v angleščini, italijanščini in slovenščini. Še vedno mi delajo manjše probleme Wcji z luknjo v tleh, ki so obenem tudi tuši. O misiji nemogoče: Kako opraviti svoje na WCju, kdaj drugič. Varnostniki hodijo okrog kampa in preverjajo ograjo. "Švercanje" bi bilo skoraj nemogoče. Povsod plapolajo zastave v Rasta barvah in drugi rdeče-zeleno-rumeni izdelki. Črnci so kičasto napravljeni, a na njih izgleda prav dobro. Zdi se mi, da festival postaja vedno bolj skomercializiran. Upam, da ga do naslednje obletnice ne bodo spremenili v disaster kot "kakšen" slovenski "Rock" festival. Kamp je poln, ampak še vedno imaš okrog šotora par metrov osebnega prostora in tudi na koncertih je prijetno, ker so na odprtem.
Večer. Predjed: Burning Spear. Glavna jed: Buju Banton.
Burning Spear me je s svojim oldskool, počasnim ritmom uspaval in pred očmi sem videla le še toplo spalno vrečo in dober spanec. Buju Bantona sem tako poslušala le še z enim ušesom, v šotoru, ampak kot pravi moj sodelavec, ni razočaral.
Tretji dan:
Spet neprijetna izkušnja pri tuših. Tuširanje še ni tak problem. Huje je, ko se moraš obleč, ko ti umazana voda v kabini 75x75x200 cm, sega do gležnjev, obešalnikov pa ni in bi moral biti vsaj Mr Bean, da bi ti uspelo priti ven suh. V pričakovanju večernega koncerta Jimmyja Cliffa sem bila že kar malo živčna. Glede na to, da bo koncert pozno (ob 12pm) mislim, da ne bo pripravljen še za intervju. Končno sva se pošteno najedla in prespala popoldan pred šotorom. Sonce mi ni prizaneslo, sence je namreč bolj malo.
Večer. Predjed: Junior Kelly. Glavna jed: Jimmy Cliff. Vsi v skupini so bili polni energije. Ni manjkalo klasičnega spodbujanja razgrete množice :"Do you want some more", in podobno. Vseeno pa je Junior v svoji beli opravi naredil dobro predstavo in predvsem odlično odpel svoje komade. Zelo zadovoljna sem bila z ozvočenjem. Malo težav so sicer tehniki imeli s komunikacijo, ampak ni bilo hudega. Za Kellyjem pa je na oder priskakal Jimmy v rdeči opravi. Čeprav ne več rosno mlad je navduševal s svojo energijo in pokazal, da želi zadovoljiti občinstvo, kar mu je v dveh urah brez težav uspelo. Pred koncertom mi je na smešen način uspelo spoznati back vokalista, ki je bil prav posrečen poba. Vsi trije back vokalisti so pokazali kaj znajo, ti so pri reggaeju namreč pomemben člen v verigi. Celotna skupina je bila dobro usklajena in pripravljena. Vaja in izkušnje pač naredijo mojstra. Jimmy Cliff je "Showman". Pripravil je dober načrt, ki so ga (skoraj) popolno izvedli. Zaigrali so že dobro znane komade, nekaj tudi takšnih s političnim sporočilom, in se ob koncu še enkrat vrnili na oder ter ogreli vsak svoj boben. Ljudstvo je vzklikalo po še, a Jimmyja z bendom ni bilo nazaj.
Glede na to, da le redki Italijani znajo angleško sklepam, da besedil sploh ne razumejo in slepo sledijo tistim, ki jih ter vzklikajo z njimi. Žalostno.
foto: Domen Repnik
