Nadaljevanje napete zgodbe z Jamajke. Preberite si zanimive detajle in dogodivščine iz sosednje deželice. Morda vas zamika, da bi naslednje leto to doživeli sami.
Predjed, Japonci na žaru
Glavna jed 1., Anthony B
Glavna jed 2., The Wailer
Japonci so napolnili s svojo izjemno energijo cel travnik. Čeprav se je šele delal mrak se je na prizorišču nabralo že kar dosti ljudi. Vse je zanimalo to azijsko čudo. Čeprav so daleč od Evrope in malo bližje Ameriki imajo dobro razvito glasbeno sceno in tudi vse glasbene zvrsti, ki so poznane pri nas. Le da si oni veliko bolj resno vzamejo produkcijo glasbe kot pa pri nas. Tudi njihov ska-reggae je to odražal. Popolnoma utrgalo se jim je. Oder je postal premajhen za njih, svoje inštrumente pa so vrteli kot nori.
Prej sva cel dan visela na internetu in pošiljala pozdrave civilizaciji. Za trenutek sem se počutila malo osamljeno. Daleč od doma. Ne, to ne more biti domotožje. Naposled le stik z zunanjim svetom in elektriko. Jimmy Cliff ni bil pripravljen na intervju. Malo sva bila razočarana, ampak glavo pokonci. Zvezde čakajo.
Svoj boben sem že posvojila. Komaj čakam, da jutri zopet zabobnamo. Na tistih učnih urah ni treba znati italijansko. Tam je v veljavi jezik bobnanja. Šotori okrog naju se menjajo. Včeraj sta prispela dva zelenca, stara tam nekje okrog 17. Do danes še nista šla iz šotora. Ležita v savni in kadita. What a life. Spet sva dobila lekcijo od nekega črnca. Še dobro, da ne znam skoraj nič italijansko...samo vprašam, če govori angleško in izgine kot kafra. Zdaj vidim kaj so pravljičarji mislili s tem, ko je hrana rasla na drevesu. Tu je vse na dosegu roke. Pri Hare Krišni -sicer ne vem kako oni pašejo v ta prostor- sva okusila odlične kokosove žepke, ki so me pošteno udarili po denarnici. Vsak dan je več stojnic. Sploh mi ne postane dolgčas, le ta vročina me utruja in okrog 11h zvečer sem že kot ožeta cunja. Problem so tudi komarji, muhe in druge žuželke, ki me neprestano pikajo in motijo nočni počitek.
Mission impossible-kako opraviti svoje na Wcju
1.Najprej preveriš katera kabina je frej, če sploh je. Drugače počakaš v vrsti. Relevantno je tudi, če sploh je WC.
2.Potlej poskusiš, če se dajo vrata zaklenit.
3.Je WC papir?
4.Voda ne sega do kolen.
5.Če se da potegnit vodo.
6.Potem si zamašiš nos in se podaš v neznano?
Anthony B mi je ostal najbolj v spominu s svojim komadom v boj proti Aidsu. Še vedno si moram skoraj podložiti veke z zobotrebci, da mi oči ob 12h, ko so najboljši koncerti, še delujejo.
The Wailers-komerciala gor ali dol, jaz sem komaj čakala na njihov nastop. Za moj okus sopač dobri. Zaigrali so Bob Marleyeve komade in z njimi vžgali občinstvo. To so hoteli slišati in ne njihovih komadov, vsaj večina. Intervjujev niso dajali. Pri zadnji pesmi je punčka zlezla na oder in postala atrakcija večera. Popolnoma je zmedla pevca, še bolj pa redarje, ki niso vedeli kako za vraga naj se je na čim bolj neviden način znebijo. To jim nikakor ni uspelo in deklica je plesala in se vrtela na odru do konca. Pridružila se ji je škratinja, ki pa je kar hitro izginila. Motilo me je le podžigovanje mnođice s klasičnimi triki-spustijo 15sek pesmi?.nato stop stop?in še enkrat od začetka. Zakaj že?
Po koncertu sem vseeno v sekundi zaspala v premrzli spalni vreči, ki je zjutraj postala pekel. Še vedno me mika, da bi skočila parkrat na napravi, ki jo predstavlja Eastpak. Trampolin v povezavi z gumicami. Kdor skoči najvišje v celem večeru prejme Eastpakov rukzak. Hmm? to ne bi bilo slabo.
-nadaljevanje jutri
