Kino Šiška je za svojo rojstnodnevno zabavo, v maniri le najbolj legendarnih žurerjev, raztegnil kar na 10 dni in v tem času ponudil nekaj za vsakogar. In minuli torek smo na svoj račun prišli ljubitelji distorziranih kitar, divjih bobnov in kričečih vokalov.
Vse to in še mnogo več pa nam je ponudil paket treh skupin iz ZDA, ki vsaka po svoje sodijo v žanr post-hardcorea, druži pa jih tudi spogledovanje z drugimi glasbenimi zvrstmi. Ampak pustimo to ob strani in se posvetimo dogodku samemu. Prvi so na oder stopili “teksaški post-hardcore/screamo utrganci” Portrayal of Guilt. Bend od katerega sem si pred koncertom veliko obetal in niso me razočarali. Nastopili so brezkompromisno in brez nepotrebnega filozofiranja. En tak fuck off to the world. Trio se je (če se ne motim) v Sloveniji predstavil prvič, a sprva nekoliko zadržano občinstvo je hitro dognalo, da tukaj ni zajebancije. In čeprav njihova glasba ni tisti klasičen hardcore, kot si ga predstavljamo in svoje komade komade nadgrajujejo tudi z bolj kompleksnimi in počasnejšimi vložki, je bil nastop šus od začetka do konca, ki so ga pospremili s preprostim “Thank you!” in zapustili oder. Za njimi so prišli na vrsto Touché Amoré, ki so domačemu občinstvu manjša neznanka, saj so pred dvema letoma že nastopili v Gala Hali. In priznati moram, da je bila razlika takoj opazna. Morda so temu botrovale tudi precej bolj nežne in spevne melodije, kot tiste, ki so jih postregli predhodniki, ampak občinstvo se je občutno bolj ogrelo in prispevalo svoj “singalong” pri domala vsakem komadu. Meni osebno so bili malo preveč “soft”, ampak to je tudi vse kar jim lahko očitam. Energija, ki so jo pokazali na odru, interakcija s publiko in vsepovsod prisotna srčnost so elementi, ki so bili nenehno prisotni.
In potem še glavne zvezde večera. Deafheaven. Nastop, ki sem ga nestrpno pričakoval in se ga hkrati tudi bal, saj sem sem v preteklosti že večkrat opekel, ko posamezni detajli v glasbi nastopajočih niso prišli dovolj dobro do izraza in posledično je vse skupaj izgubilo pravi čar. No, moj strah je bil tokrat nepotreben. Deafheaven so s svojim nastopom napolnili veliko dvorano do zadnjega kotička. Pa s tem ne mislim na občinstvo. Za obiskovalce bi se še našel prostor. Govorim o atmosferi, ki so jo ustvarili s svojo glasbo, ki se na trenutke spogleduje tudi z meni tako ljubim black metalom ter s fantastičnim nastopom frontmana Georgea Clarka, ki v maniri ekstravagantnih dirigentov dobesedno utelesi vsak komad posebej in cel nastop skupaj, katerega so sklenili z verjetno najbolj prepoznavnim komadom Dream House z albuma Sunbather, s katerim so leta 2013 osvojili metalska srca in širše. Tako kot so v torek osvojili srca vseh zbranih. Brez dvoma.
