V soboto 11.5. se ni dogodil dan sadja, kot bi lahko sklepal površni obiskovalec, ampak so nam konkretno zagodli nagajivi rockerji Sadni dan.
Priznam, da njihove godbe prej nisem poznal in niti nisem vedel kaj pričakovati. Očitno je bilo to nadvse hvaležno dejstvo, saj so se mi Sadni dan signifikantno zapisali v spomin. Sami sebe so opisali kot "skupek enih rahlo starih, kosmatih in debelih moških, ampak dobrih fukačev".
Energija, ki so jo izžarevali na odru se je prenesla tudi na številčno publiko, ki je z odobravanjem in vzklikanjem pospremila vsako gesto nadvse karizmatičnega pevca Aljaža. Na odru so se počutili kot v svoji dnevni sobi in so skoraj transcendentalno uživali tako v svoji godbi, kot v pozornosti poslušalcev.
Njihova glasba nas ni spomnila na nikogar drugega, kot le na Sadni dan, kar je pohvale vredno – slišati avtorsko glasbo, ki je tako unikatna in samosvoja, je v današnji poplavi mainstreamovskih hitov prijetna svežina v slovenskem prostoru. Lahko bi ji rekli pozitivni rock ali kar ˝sadni rock˝.
Zameriti jim gre zgolj dejstvo, da so premalo aktivni na sceni saj jih je zelo težko opaziti na slovenskih koncertnih odrih.
Očitno v Sloveniji rockovska kreativa še ni zamrla, le poiskati jo in prisluhniti ji je potrebno.
