V preprosti črni obleki je Joss Stone poskrbela za enega bolj seksi nastopov na ljubljanskih odrih. Ne toliko zaradi globokega hrbtnega izreza ali bosih stopal, seksi zaradi vokalne samozavesti, ki se je odbijala od vsakega kotička (kot ponavadi) dobro ozvočenega Kina Šiška.
Kljub natrpanemu urniku turneje Total World Tour je pod razmršeno blond grivo skrivala največji nasmeh večera. Bolj razpoložen je bil samo še eden od spremljevalnih vokalistov, ki si je skupaj z bahavo ogrlico priplesal drugi največji aplavz večera. Stari mački na instrumentih so soul pevki poslušno sledili, ko se je ta odločila z improvizacijo v nastop vključiti sprva zadržano občinstvo. Do polovice napolnjena dvorana je bila prijazna do plesnih entuziastov in do starejših, ki so obsedeli ob straneh.
Joss je se je vrtela po odru, privzdigovala krilo, širila roke in se iskreno veselila kitarskega solo vložka. »Sem to, kar sem,« je pela z zaprtimi očmi. Ona je Joss Stone, 27-letnica, ki ne pozna drugačnega življenja kot življenja z glasbo. Je glasbenica, ki že od sredine najstniških zaradi strahu, da bi padla, let nastopa bosa. In čeprav se zdi, da včasih za trenutek lebdi na odru, v intervjujih deluje preprosto in prizemljeno.
Ne smeš si beliti glave s stvarmi, na katere nimaš vpliva, ker te bo vleklo samo še v večjo žalost. Jaz sem se odločila, da me bo skrbelo samo za stvari, ki jih lahko spremenim, drugo pa pustim in grem naprej, da ne omaja mojega duha,« je v telefonskem pogovoru povedala za Vikend.
V vmesnih nagovorih se znajde bolje, če jih kar zapoje, vendar ni bilo videti, da bi ji njeno prikupno zmedenost kdo zares zameril. Prva vrsta ji je pomagala pri zahvaljevanju v slovenščini, ostali so jo s topotanjem nog zahtevali nazaj na oder. Akustično preoblečeno Right to be Wrong je dokončala zaradi navdušenih vzklikov komaj dokončala, jo prekinila s kitico in refrenom Son of a Preacher Man, zadnjo noto pa pustila obviseti v zraku. Iz dramaturško drzno speljanega repertoarja je izstopala You had me, za katero se je zdelo, da je tam samo zaradi svojega statusa velike uspešnice. Z že dodobra razgretim glasom in občinstvom, jo je veliko bolje odnesla predzadnja Karma.
Nekaj srečnežev je nastop zapustilo z belo vrtnico, ki jih je Stonova v že skoraj kičastem koncu zmetala med gledalce, ostali pa smo se srbečih podplatov spogledovali z željo po še.
