V teh dneh v Ljubljani, na Vilharjevi 3 (zraven bivšega Ateljeja 2050), poteka letošnji, že osmi, Labirint Zavoda Senzorium z naslovom Biti ali imeti. Gre za posebno zvrst gledališko - performativnega dogodka, ki razbija ustaljene vsebinske in formalne konvencije odrske umetnosti, predvsem pa poskuša zabrisati ločnico med aktivnimi in pasivnimi udeleženci dogodka in na drugačen način vključiti obiskovalca v sam dogodek.
Bistvo Labirinta je, da ne uporablja zgolj vizualnega in avditivnega podajanja informacij, temveč temelji na senzorialnem jeziku, se pravi, da skuša angažirati vsa čutila obiskovalca in mu tako omogočiti polnejšo izkušnjo. S tem skuša porušiti nezavedne obrambne mehanizme, s katerimi se obdaja današnji (posebej urbani) človek in mu onemogočajo pristen stik z naravo, s soljudmi in s samim sabo. Šele ko odstranimo ali vsaj obidemo te ovire, lahko pride do izraza pogosto zavrti intuitivni emocionalno - afektivni pol našega duha. To omogoči obiskovalcu, da se sprosti in odpre za drugačno, zelo intimno doživetje Labirinta. Cilj pa je preko stimuliranja čutov prebuditi v obiskovalcu intenzivnejšo percepcijo in zavest o globljih pomenih izkušenj, ki jih doživlja. Labirint je že od nekdaj prispodoba življenja in obiskovalčevo blodenje po njem je alegorija iskanja samega sebe in notranjega miru.
V ta namen ga je treba iztrgati iz vsakdanjega načina življenja, v katerem družbene norme preprečujejo takšno sprostitev in odprtost. Glavni dejavniki pri tem so osamitev, tema in tišina. Zato je uporabljen individualni pristop - obiskovalci vstopajo posamično, s štiriminutnim zamikom, in vsak mora sam opraviti celo potovanje do zadnje sobe. Labirint je sestavljen iz desetih prostorčkov, ki predstavljajo posamezne postaje na poti, ločijo pa jih ozki hodniki. Kljub temačnosti in majhnosti ne puščajo klafstrofobičnega vtisa, saj so vse predelne stene in stropi narejeni iz blaga, zato ni občutka utesnjenosti ali ujetosti, ki bi ga lahko sprožali trdni zidovi. Ker se odvija na dveh višinskih nivojih, lahko celoten Labirint, kljub občutku razvejanosti, stoji na relativno majhnem prostoru. Prednost tega je, da je poln skrivnostnih šumov in zastrte svetlobe, ki skozi blago pronica iz sosednjih prostorov. A včasih lahko to tudi zmoti, ko slišiš prihajati že naslednjega obiskovalca.
Razen dveh zašepetanih navodil na začetku in koncu poteka komunikacija v labirintu povsem brez besed, samo preko geste in sugestije. Že ob vhodu se je treba sezuti do bosega, da podplati začutijo stik s tlemi. V vsakem prostoru obiskovalca sprejme tudi nova prijetna dišava. Na začetku in na koncu je tudi kratka seansa sproščanja in "uglaševanja" s pomočjo glasbe. Sploh celoten ambient s svojo toplo lučjo in mehkobo učinkuje pomirjevalno in sproščujoče. Najprijetnejši in (po mojem mnenju) bistven pa je fizični stik z nastopajočimi. Seveda ne gre za nič ekscesnega (kar je nezaželeno). Preprost stik roke, božanje po laseh ali skupno guganje na gugalnici lahko med dvema neznanima človekoma za trenutek vzpostavi posebno občutje bližine, iskreno in brez prikritih podpomenov, kar je najintenzivnejše doživetje Senzoriuma.
Tema letošnjega Labirinta je Biti ali imeti. Naslov evocira delo psihologa in filozofa Ericha Fromma z naslovom Imeti ali biti. V njem je Fromm opisal dva modusa obstoja družbe. Imeti je modus značilen predvsem za našo potrošniško zahodno civilizacijo, kjer so najpomembnejše mesto v življenju zasedle materialne dobrine. Biti pa je izvornejši modus t.i. "arhaičnih" kultur, kjer človek živi v polnejšem stiku s samim sabo in svojo okolico. Senzorični labirint je zelo primeren način, da začutimo razliko med obema življenjskima orientacijama in da vsaj za trenutek, simbolično goli in bosi, prepuščeni zgolj sebi, začutimo samega sebe in drugega brez vse superegovske navlake naše pridobitniške družbe.
- tem nekako nadomešča vlogo, ki so jo včasih v družbi imeli ritualni in kultni obredi (po besedah avtorice Barbare Pie Jenič se Senzorium dejansko zgleduje po Elevzinskih misterijih in podobnih dogodkih). Žal pa zaradi finančno-tehničnih omejitev ta funkcija ne more priti popolnoma do izraza. Doživetje bi bilo gotovo še precej bolj intenzivno, če bi imeli obiskovalci več časa za pripravo in sproščanje ter za obisk posameznih sob v labirintu. Tako bi se lahko z nastopajočimi spletli tudi bolj neposredni in globlji kontakti. A za to je kriva pač realnost porazdelitve sredstev v imetniškem modusu naše kulture.
