Avtobus, ki je s parkirišča Tivoli skrivnostno zavil desno, je bil namenjen v neznano znano severno Ljubljano. Ugibanja, kje se bo situacija predstavila premierno v Sloveniji, so se širila od Šentvida do Šiške, ustavila pa so se pri črki S. Hudičev mraz, metin čaj, u izi folka in kar kul dogajanje so ključne besede tega večera.
To, da geografska lokacija ni bila izrečena, se mi je zdela iznajdljiva market(ing) poteza, če že ne zaradi (ne)privlačnosti za široko občinstvo, pa vsaj zaradi popočitniškega gomazanja iz brlogov.
Takoj ob izstopu iz busa,v kraju na S - Savlje, še naprej od končne postaje mestnega avtobusa št. 14, s pogledom na Šmarno goro, so se zaslišali pritlehni in loveči dubi vkomponiranih radijskih signalov, iz žabje perspektive pa je bilo možno opaziti najbolj pompozno izstopajoče aluminij daljnovode, ki naj bi poosebljali odprta polja brezžičnega prenosa električne energije.
Do aktivnega polja je vodila prašna vaška pot, nekaj takega kot Helenca opeva v tisti ponarodeli, le da so jo na obeh straneh spremljale rumeno-oranžne pritlehne in utripajoče luči. Privid letališke steze, ki je narekovala prihajanje in odhajanje potnikov s prizorišča.
Zaprto polje so sestavljali trije digitalni ekrani, pod njimi pa minimalistična konstrukcija dj-platforme z radio in satelitsko opremo. Celo dogajanje je temeljilo na iskanju signala, najprej zelo neposlušljivo, tehnično, zgolj performativno, kasneje melodično, slikovno.
Med sekvencami so ekrani prikazovali programe s satelitske kanalizacije, prednjačili so aktualni ameriški talk show programi ter na drugi strani bolj orientalsko pisani predložki z hecnimi trebušnimi plesalkami daljšega dosega in celo nekaj prizorčki s kultne TV Al Jahzira.
Ko je bil signal najden, ko je prišlo iz radio postaj dovolj zanimivega materiala, je steklo semplanje, ki je nastajalo dobesedno pred očmi gledalcev. Zanimiv je bil pogled na samo situacijo- dj-ji so namreč kazali občinstvu hrbet, slednje pa je skoraj nepremično opazovalo elektro mašo.
Bil je hudičev mraz, ki so ga organizatorji zblažili s pohvalno dobrim metinim čajom brez vrečke, ki ga je zmanjkovalo zelo hitro. Vrsta za čaj v edinem, nabito polnem vojaškem šotoru, je bila že bolj očitna kot manjše tehnične težave z vizualijami, ki jih zaradi narave dogodka in nevednosti nisem znala pripisati ničemur.
Všečna je bila celotna ideja Projekta Atol, pečata konceptualnega umetnika Peljhana in "u izi" sproščujoče muzike. Slednja je očarala ne le zaradi redkih beatov, ampak tudi zaradi bolj ali manj spontanega nastanka. Ker sem šla ogrevat nesrečni prehlad, ki je bruhal hektolitre smrklja pod dekco že okoli ene ure, ne vem, kakšna je bila situacija proti jutr
. Če je bil kdo v giru do četrte zjutraj,in to bere(š), mora(š) obvezno kaj dodat?!
