Zaboji piva ob parkiranih avtomobilih. Vseprisotna črnina. Občasen večglasni “MAAARJAAAN!” Ni ti treba aktivirati Sherlockove palače misli, da že na poti do Kina Šiška povežeš namige in ugotoviš, da se ima zgoditi metalska fešta.
Nedeljski večer je tokrat obljubljal trojni program, segajoč od Slovenije prek Češke vse do Švedske. Ogrevanje je bilo zaupano domačinom Paragoria, ki so s superkombinacijo death-thrash-groove metala že po nekaj komadih zagnali prve helikopterčke v zaenkrat še bolj maloštevilčnem občinstvu. Če je četverica z nami komunicirala bolj malo, so zase suvereno spregovorile razgibane melodije.
Dvorana se je bistveno bolj napolnila ob death žagovini čeških Hypnos. Kljub glavni tematiki njihovih albumov, na spletu opisani kot “smrt, nasilje in anti-krščanstvo”, gre za trojico sproščenih in simpatičnih gospodov, ki so v mestoma polomljeni angleščini z veseljem pokramljali z občinstvom in se s še večjim veseljem šalili med seboj. Med drugim smo recimo izvedeli, da se a) pevec Bruno zlahka kosa z žgolenjem Karla Gotta in b) kdo pravzaprav je Karel Gott. Dobro sprejet prvi nastop v Sloveniji bo gotovo doživel ponovitev.
In nato: vrhunec. Z motivom ognjene nebeške bitke med Thorom in Lokijem ozaljšani oder so izpopolnile še stene z narisano človeško vojsko, dvorano pa so dokončno napolnili tudi pravi vojščaki z “navijaškimi” zastavami in majicami. Luči dol, roke gor, pred nami so Amon Amarth, v družbi katerih že drvimo v zadnji album Deceiver of the Gods in nadaljujemo s klasiko Death in fire.
Tudi tistim, ki smo jih v živo videli prvič, je bilo po treh komadih jasno, od kod že dobrih 15 let trajajoča priljubljenost. Medtem ko ansambel kljub neusmiljenemu vihtenju las ne zgreši udarca na struno ali opno, je Johann Hegg poosebljena karizma, ki med odmori v maniri simpatičnega strica pri šanku samozavestno nasloni nogo na zvočnik, nasmejano pomaha oboževalcem, sreba pivo iz pripasanega roga in neizprosno motivira s krilaticami tipa: “We know it’s Sunday. But there’s no Monday! There’s no tomorrow! There’s only METAL!” ali: “Sing with us! Who cares if you don’t know the lyrics - it’s death metal, no one will notice!”
Energičnemu receptu “novo + za noževo konico hitov” je premišljeno sledila celotna setlista, ki je vključevala tudi “najboljšo party himno” Guardians of Asgaard, z dramatičnimi učinki nevihte in vihtenjem Mjolnirja pospremljen Twilight of the Thunder God ter “we-want-more” zaključek Pursuit of Vikings. Dvourni metal koktajl smo tako spili kot na dušek in - kot se za zvezdniške nastope spodobi - ostali ravno dovolj žejni naslednjega obiska. Ali, kot je zadovoljno dahnila v usnje oblečena mladenka za mano: “Naslednjič, ko bodo, grem spet. Majkemi!”
