V soboto, 16. decembra, se je v SNG Drama zgodila premiera odrske različice Škofjeloškega pasijona. Gre za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, zgodba pa predstavlja človeštvo od Adamovega in Evinega padca preko alegorije smrti do Kristusovega trpljenja.
Najprej o samem izvoru dramskega besedila.
Škofjeloški pasijon (Pro Processione Locopolitana in die Parasceves) je najstarejše ohranjeno slovensko gledališko besedilo. Zgodovinarji poročajo, da ga je do leta 1745 uporabljal kapucin, z redovnim imenom Oče Romuald, pri uprizarjanju vsakoletnih pasijonskih procesij v Škofji Loki. Verjetno gre za delo večih (neznanih) avtorjev. Besedilo pasijona je bilo leta 1721 zapisano v latinščini, nemščini in slovenščini.
Letos je bilo to besedilo že uprizorjeno poleti na ulicah Škofje Loke, prikaz na odru pa ima na gledalca še večji učinek, že zaradi efektov, ki jih omogoča.
... In o premieri.
Zgodba je prikaz agonije Kristusovega trpljenja, uprizoritev v Drami pa vključuje izmenjavanje prizorov s petjem. Komično deluje predvsem izražanje v starodavni slovenščini (za lažje razumevanje verjetno prirejeni današnji). S tega vidika je predstava zelo zanimiva, jezik pa dopolnjujejo še komične grimase in gibi. Največ smeha je požel seveda Polde Bibič v vlogi zla. Za protiutež so v drami zato pridige verniku, sicer pa predstava ni predolga, slabo uro in pol brez odmora. Višek doživimo v drugi polovici, ko Kristusa "primontirajo" (po "gajžljanju" in kronanju) na okrog petmetrski križ in nato slišimo njegov zadnji izdih. Scena je preprosta, a odlična.
Ena izmed posebnosti predstave se pojavi na koncu, ko se skoraj vseh petnajst nastopajočih predstavi s kako mislijo in s svojim pravim imenom. Učinkovito pa deluje tudi to, da se Kristus takrat začne sprehajati s pravim malim jagenjčkom v naročju. Ta najganljivejši prizor v predstavi nas za konec prijazno (kot nalašč prav v teh dneh) vpelje v predbožično vzdušje, ko naj bi v ospredje stopile dobrota, strpnost in ljubezen do bližnjega.